Del 1: Uvod
Moja "filozofija" Razvojne faze otrok kot (profesionalni) modeli?
Del 2: Oprema
Del 3: Veselo fotografiranje
Del 4: Od trebuščka do najstnika
Del 5: Fotografiranje v zaprtih prostorih
Del 6: Fotografiranje na prostem
Del 7: Družinsko življenje
Del 8: Namigi in triki (I)
Del 9: Namigi in triki (II)
Del 10: Arhiviranje, urejanje in predstavljanje otroških fotografij
Besedilo: Jens Brüggemann
Fotografije: Jens Brüggemann (147), Leonie Ebbert (44), Elli Bezensek (61), Radmila Kerl (26), Ramona Prosch (5), Kay Johannsen (4)
Skiči: Jens Brüggemann (27)
Del 1: Uvod
Fotografiranje otrok je čudovito, a hkrati tudi zahtevno področje. Čudovito, ker redko kaj tako lepega kot smeh otrok (ki se igrajo, srečni, navdušeni).
Prav tako čudovito zato, ker so otroci pri določeni starosti in dokler se radi fotografirajo, polni vneme in navdušenja. So najbolj hvaležni modeli, saj se običajno počutijo laskani, ko jih fotografirajo (in se nato veselijo skoraj vsake posamezne fotografije)!
(Foto: Radmila Kerl)
Zahtevno pa je fotografiranje otrok, ker so mladi modeli praviloma manj potrpežljivi kot odrasli. Motiviranje otrok je zato ena glavnih nalog fotografa.
Fotografiranje otrok je zahtevno tudi zato, ker so otroci vedno v gibanju in nam fotografskim navdušencem zato postavljajo zelo posebne zahteve, podobne tistim, ki jih imajo akcijski ali športni fotografi.
(Foto: Ramona Prosch)
Moja "filozofija"
Najprej nekaj pripomb glede fotografije nasploh. Z vzponom digitalne fotografije se je delovni postopek fotografa temeljito spremenil. Čeprav je že v času analogne fotografije, ko se je še fotografiralo na filmskem materialu, obstajalo retuširanje in obdelava slik na računalniku, se je "retuširanje" pravzaprav pravilno uveljavilo šele takrat, ko je bil računalnik potreben za sploh dostopnost in prikaz digitalno fotografiranih slik.
Računalnik danes dejansko pripada delovnim orodjem fotografa (in ne glede na to, ali se to dejavnost opravlja kot glavno, stransko ali hobi dejavnost); prav tako kot kamera in objektivi. Večina fotografov preživi več časa za računalnikom kot za fotoaparatom!
(Foto: Jens Brüggemann)
Je pa čas na računalniku vedno preživet z dejavnostmi, ki so smiselne? Po mojih izkušnjah moram žal ugotoviti: ne. Pogosto doživljam na mojih delavnicah, da se kljub napakam v postavitvi slike ali motečih elementov v ozadju zavestno nadaljuje fotografiranje. Na primer, pri portretih je nad glavo nepotrebno zapuščeno veliko "zraka", do tretjine celotne slike; ali neprevidno odvržena pločevinka Coca-Cole ostane ob modelu, namesto da bi jo hitro odstranili ali vsaj odložili izven okvira slike.
Kot razlog za nadaljevanje fotografiranja se navaja, da te (do neke mere zaznane) napake nameravajo odpraviti šele kasneje, pri obdelavi fotografij na računalniku …
Programi za obdelavo slik, najbolj znani je Adobejev Photoshop, so "močna" orodja; z njimi lahko naredimo noro veliko kul stvari. Vendar lahko izvajamo tudi vrsto neuporabnih in "kičastih" obdelav, in največja napaka, ki jo delajo mnogi fotografi, je prekomerna obdelava svojih fotografij na računalniku.
Ne sme se videti, da so slike obdelane, meni tudi moja pomočnica Leonie.
Zame je lažje, hitreje in smiselnejše, napake preprečiti že pri snemanju! Z malo ambicij in želje po učenju se lahko v nekaj mesecih ročno popolno fotografiranje tako, da se lahko pri obdelavi fotografij osredotočiš na stvari, ki so ustvarjalne, ki so zabavne, ki jih ne moreš doseči z boljšim izborom okvirja ali drugimi preprostimi orodji že med fotografiranjem.
Komu je resnično v veselje nenehno odstranjevanje rjave pločevinke Coca-Cole s vseh fotografij?
Smiselne in "dovoljene" so kreativne dejavnosti na računalniku, ki vodijo k resničnemu izboljšanju fotografij, jih spremenijo tako, da na primer nastanejo umetne svetove ali da se barve spremenijo za umetniški izraz, ali karkoli drugega.
(Foto: Elli Bezensek)
Vodilo bi moralo biti: "Kar se da manj, kar je potrebno toliko."
Pogosto opažam, da je veliko fotografov "tehniko slepih". Skoraj izključno se osredotočajo na svoje kamere z 4328 različnimi funkcijami in popolnoma pozabijo, na kaj sploh gre pri fotografiji: in sicer na opazovanje, na pogled, na poseben trenutek, odločilni trenutek. Tudi in zlasti pri fotografiranju otrok!
(Foto: Jens Brüggemann)
Razvojne stopnje
Zanimivo ni le za lastne starše, ampak tudi za zunanje opazovalce, opazovati "pot" otroka, saj bodo z zanimanjem spremljali spremembe, ki jih otrok doživi v prvih letih življenja.
(Fotografija: Jens Brüggemann)
Ne gre samo za spremembe v videzu malčka, temveč bi morale biti zabeležene tudi napredki v telesnem in duševnem razvoju, kot nekakšni »vrhunci« postajanja odraslih oziroma samostojnosti.
(Fotografija: Leonie Ebbert)
Vendar pa, čeprav lahko tak "dokumentaren" značaj skorajda znanstvene vrednosti, vedno imejte v mislih, da gre predvsem za ustvarjanje izjemno uspelih posnetkov vašega otroka (ali tujih otrok). Znanstveno natančna fotografija, ki je dolgočasna (ker je zgolj dokumentarna), ni naš cilj.
Naša ambicija je ustvarjati fotografije, ki so užitek za oko, neodvisno od vsebine, že zaradi njihovega kreativnega pogleda in oblikovanja.
(Fotografija: Leonie Ebbert)
Otroci kot (profesionalni) modeli? Kritičen pogled
Seveda so starši - upravičeno! - ponosni, če njihovi otroci fotogenično in skoraj profesionalno pozirajo pred objektivi fotografirajočih očetov, mater, dedkov, babic, stricev ali tet. A iz vsakega mladička ne more postati supermodel. In ali si želite to (kot starš) sploh?
Kaj pa postanejo vsi ti otroški zvezdniki? Ali je to sploh dobro za pot otrok, če jih že kot otroke namesto da bi se igrali v gozdu, prevažamo od fotografiranja do fotografiranja? Ali jim s tem ne odvzemamo koščka otroštva?
(Fotografija: Jens Brüggemann)
Seveda je mnogim otrokom v užitek, da se preoblečejo in postavijo pred kamero. Na začetku. Toda ko ta nova "igra" postane delo, dolžnost, ko je treba spoštovati obveznosti in otroški model mora "delovati", tudi ko mu ni do fotografiranja, potem bi moralo biti vsakomur jasno, da obstajajo pomembnejše in bolj razvojno koristnejše stvari kot pa jih od dirke iz enega kataloga v drugega gnati.
(Skica: Jens Brüggemann)
Svojemu sinu nikoli ne bi naložil, da redno nastopa "profesionalno" pred kamero. In verjetno mu je že dovolj hudo, ko "očka" redno na vsakem družinskem srečanju, vsakem izletu, vsakih počitnicah nosi s seboj svoj digitalni fotoaparat in ga tudi obilno uporablja …
(Fotografija: Leonie Ebbert)
