Profesionalna tehnika osvetljevanja in vodstvo s svetlobo: Del 1 - Kaj je pravilna osvetlitev?

Predgovor "Profesionalna tehnika osvetljevanja in vodstvo svetlobe"

Z uporabo profesionalne bliskovne opreme fotografije niso nujno boljše. Vendar pa je v nagli delovni rutini poklicnega fotografa pomembna tudi učinkovitost. Na foto delovnih mestih žal ni vedno časa za dolgotrajno preizkušanje. Ponavadi šteje razmerje med ceno in uspešnostjo v določenem (in vedno prekratkem) časovnem obdobju. Večinoma fotografi obračunavajo svoje delo po času (»dnevnih postavkah«). In stranke seveda pričakujejo hitro in tekoče izvedbo proizvodnje. (To, da lahko to gre na račun kreativnosti, je le mimogrede omenjeno) …

Koristna pri izvajanju foto del je zagotovo tehnika osvetljevanja, na katero se je mogoče zanesti in jo je mogoče hitro ter enostavno uporabiti in upravljati!

• Kaj je "pravilna" ekspozicija?

• Zakaj sploh fotograf potrebuje osvetljevalno tehniko?

• Katere svetlobne vire so primerni za profesionalno fotografijo in kako jih najbolje uporabiti?

• Katere nastavitve fotoaparata so potrebne?

• Ali obstajajo bliskovne enote, ki so enako primerne za notranjo in zunanjo uporabo?

• Katere napake se lahko pojavijo pri uporabi bliskovnih enot in kako se jim izogniti?

• Kakšne so razlike pri postavitvi luči na prostem in v notranjih prostorih?

• Kaj moram upoštevati pri nakupu bliskovnih enot?

• Katerim zahtevam naj ustreza profesionalna oprema?

• Katere enote so priporočljive - in zakaj?

Vse te vprašanja bodo razložena med potekom te serije samoučil.

Tukaj je pregled posameznih poglavij:

Del 1 - Kaj je "pravilna" ekspozicija?

Del 2 - Trije razlogi, zakaj bi bilo treba uporabiti osvetljevalno tehniko

Del 3 - Svetlobni viri, pomembni za profesionalno fotografijo (?)

Del 4 - Zahteve glede profesionalnih bliskovnih enot

Del 5 - Bliskovne enote za notranjo in zunanjo uporabo?

Del 6 - Alternativne možnosti?

Del 7 - Nastavitve fotoaparata pri delu s studijskimi in prenosnimi bliskovnimi enotami

Del 8 - Praktični nasveti za ravnanje s studijskimi in zunanji bliskovnimi enotami

Del 9 - Profesionalno vodstvo svetlobe v notranjih prostorih

Del 10 - Profesionalno vodstvo svetlobe na prostem

Poleg številnih praktičnih nasvetov o osvetlitvi bom predstavil različne profesionalne bliskovne enote. Poudarek bo na "profesionalnih" bliskovnih enotah. "Elektronski odpad" s spleta zame ni obravnavan tukaj. Osredotočil se bom na tiste naprave, s katerimi sem delal v 15 letih kot oglaševalski fotograf in predavatelj za tehniko osvetljevanja ali ki so mi bile priporočene s strani drugih poklicnih fotografov kot posebej primerne za profesionalne zahteve.

Ne gre za pregled trga; pomembno mi je bilo, da poročam samo o tehniki, ki jo osebno poznam. Praktično poročilo bo zato zelo subjektivno in včasih tudi kritično. Nazadnje želim ponuditi pravo pomoč pri izbiri ustrezne bliskovne opreme (in ne le sestaviti tehnične podatke različnih naprav, kot se običajno počne).

Pri bliskovnih enotah gre vendarle za odločitve o naložbah, ki veljajo za naslednjih dvajset ali več let. Zato je – tako zaradi nakupne cene kot zaradi dolge življenjske dobe – smiselno, natančno preveriti, katera naprava najbolje ustreza določenim posameznikovim zahtevam.

Na koncu bodo predstavljeni različni svetlobni oblikovalci v primerjavi. Tako boste lahko na podlagi značilnosti svetlobe videli, kateri svetlobni oblikovalec je primeren za določeno področje. Primeri profesionalnega vodenja svetlobe (iz fotografij, ki so bile posnete tako v zaprtih prostorih kot tudi na prostem) bodo končali to samoučilo.

Slika 0.1: Uživajte pri branju in vedno želim "dober trak" Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de, aprila 2013.



(Foto © 2013: Hodzic ; Svetloba: Brüggemann).

1. Ekspozicija in osvetlitev

Za "pravilno" ekspozicijo fotografije je treba najprej izmeriti svetlost motiva. Kombinacija ustreznih vrednosti časa, zaslonke in ISO občutljivosti potem določi "pravilno" ekspozicijo. Razen če je pretemno. Potem mora fotograf poskrbeti za osvetlitev, da bo fotoaparat lahko posvetil tako, da bo motiv dovolj svetel.

Slika 1.1: Človeško oko se navadi na različne svetlosti, zato je celo poklicnim fotografom težko oceniti pravilno ekspozicijo. Tudi v ročnem načinu se profesionalci ravna po rezultatih avtomatske ekspozicije, ki se pojavi kot informacija v iskalu in se s strani fotografa izvede tako, da se izbere ustrezna kombinacija časa, zaslonke in ISO občutljivosti (neprestano merjenje).



(Foto © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)



Ampak ali je res tako enostavno? Ali vedno deluje tako brezhibno?

1.1 Kaj je "pravilna" osvetlitev?

Najprej se pojavi vprašanje, kaj je "pravilna" osvetlitev. Da bi lahko odgovorili na to, je treba najprej pojasniti, kaj so različne metode merjenja osvetlitve in zakaj pogosto vodijo do različnih rezultatov.

1.1.1 Metode merjenja osvetlitve: Merjenje svetlobe proti merjenju objekta

Naredimo razliko med merjenjem svetlobe in merjenjem objekta. Pri merjenju svetlobe se meri dejansko prisotna svetloba na mestu, ki je pomembno za sliko, na primer na obrazu, pri fotografiranju izdelkov na objektu itd. Za to potrebujemo ročni svetlomer.

Ta se (navadno) drži pred objektom tako, da je bela kalota obrnjena proti stališču fotografa (stališče fotografa med snemanjem).

Čas in ISO-empfindnost sta običajno določena s strani fotografa, zato rezultira kot meritev zaslonke. Kombinacija prednastavljenega časa, prednastavljene ISO-empfindnosti in določene zaslonke nato privede do osvetlitve, ki zagotavlja pravilno osvetljeno sliko. Omejitev je, da je osvetlitev pravilna glede na mesto, kjer je bila svetlost merjena.

Slika 1.2: Ta svetlomer broncolor omogoča ne le merjenje prisotne svetlobe in bliskavice, ampak tudi (brezžično) krmiljenje bliskavice v korakih 1/10 zaslonke. Tako prihranite čas pri prilagajanju. Merjenje prisotne svetlobe (napis ambi za ambient) v tem primeru (pri prednastavljenem ISO 100 in času 1/60 sekunde) je rezultiralo v zaslonki 4,0 ½ (t.j. 4,8).

Svetlomer meri količino svetlobe, ki je dejansko prisotna. To imenujemo merjenje svetlobe. To je veliko natančnejše kot pri merjenju odsevnega svetlobe (merjenje objekta), kot ga izvajajo vgrajeni svetlomerji v fotoaparatih. Pri tem lahko zaradi lastnosti odboja motivov prihaja do napak v osvetlitvi, na primer kadar je fotografiran zelo svetel ali zelo temen motiv. Te različno močne odboje vgrajeni svetlomerji v fotoaparatu napačno zaznajo kot različno močno svetlost. Boljši izraz za "merjenje objekta" bi zato bil: merjenje odseva.



(Foto © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)

Slika 1.3: Bela polkrogla na svetlomeru se imenuje kalota. Pri merjenju je svetlomer običajno držan tako, da kaže proti fotografu. Obstajajo tudi izjeme: Pri proti- in stranski svetlobi ga je najbolje držati tako, da kalota kaže v smeri polovice kota (torej v srednjo smer iz stališča fotografa in smeri svetlobe). Drugače pravilno merjenje svetlobe ni mogoče.



(Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)

Merjenje objekta pa se izvaja iz fotoaparata. Za to se uporablja vgrajeni svetlomer. Načelo je, da se svetlost motiva izmeri neposredno pred posnetkom s pomočjo vgrajenega svetlomera, in sicer iz stališča fotografa (torej iz razdalje).

Ampak kaj se dejansko meri? Svetlost na fotografiranem objektu? Ne! Meri se zgolj odboj svetlobe, torej tisto, kar je od svetlobe objekta odsevano proti kameri. Spontano je razumljivo, da je ta metoda zelo napaka, saj obstajajo motivi, ki na primer zaradi barv motivov močno odbijajo svetlobo in tisti, ki malo svetlobe odbijajo.

Pri tem ne igra vloge, ali se uporablja matrična (več conna), piko ali integralna metoda merjenja. Načelo merjenja odsevnega svetlobe je skupno vsem trem.

Slika 1.4: Fotografiral sem belo površino in črno površino s programsko avtomatiko pri enakih pogojih (zlasti pri povsem enakih svetlobnih razmerah). Vgrajeni svetlomer v fotoaparatu je iz obeh naredil sivo površino. Razlog je, da je svetlomer umerjen na srednjo sivosit (18% siva). Metoda merjenja objekta vodi v napačne rezultate, kadar povprečna svetlost motiva ne ustreza 18% sivi.

Slika 1.5: Če bi uporabil ročni svetlomer (in s tem uporabil metodo merjenja svetlobe), bi bili rezultati kot tukaj prikazano. Ta metoda je torej bistveno bolj natančna od metode merjenja objekta, je natančnejša.

Vendar pa je treba priznati, da v večini primerov metoda merjenja objekta privede do uporabnih rezultatov. Motivi, kot so družinska praznovanja, pokrajine, množice itd., v večini primerov v povprečju vseh svetlostnih vrednosti približno ugodijo srednji sivini. Kljub temu bi moral fotograf prepoznati izjeme in ustrezno ukrepati, da doseže uporabne rezultate.

Slika 1.6: Tisti, ki fotografira s katerim koli avtomatizmom fotoaparata, lahko pri kritičnih motivih (ki zaradi svojih odsevnih lastnosti pričakujejo pretemne ali preveč svetle rezultate) kljub temu doseže optimalne rezultate s pomočjo popravka osvetlitve (imenovan tudi Plus-Minus popravek). Če obstaja nevarnost, da bo motiv predstavljen pretemno (na primer, če stoji blondinka v belem obleku pred belo steno), naj bo popravek osvetlitve nastavljen približno na +2.

To velja tudi za posnetke snežaka na zasneženi travi. Če naj se to prikaže kot sijajno belo in ne umazano sivo, naj bo popravek osvetlitve prav tako na +. Drugače pa, če recimo želite fotografirati dimnikarja iz Južne Afrike pred črno steno, je potreben popravek osvetlitve približno na -1 ali -2, da fotografija ne postane preveč svetla.



(Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)

Prednost objektivnega merjenja (ki bi se moralo imenovati bolj Refleksija merjenja) je enostavno ravnanje za fotografa. Pred posnetkom preprosto prepušča merjenje vgrajenemu svetomeru v fotoaparatu. Za to mu ni treba zapustiti svoje lokacije in ne izgublja časa. Idealno za novinarje in športne fotografe ali za fotografiranje oddaljenih objektov (na primer krajine), kjer ni mogoče neposredno izmeriti zunanjega svetlobnega vira pri objektu, ki ga želimo fotografirati.

Fotograf, ki pozna problematiko in razmišlja (in ustrezno uporablja popravek osvetlitve pri kritičnih motivih), lahko z objektivnim merjenjem doseže optimalne rezultate. Tisti, ki poseduje ročni svetomer in si vzame čas, da ga uporabi, bo prejel natančne rezultate in ustrezno osvetljene fotografije dostavil.

Vendar pa je past pri uporabi ročnega svetomerja v tem, da lahko čas med merjenjem svetlobe in dejanskim posnetkom zadostuje, da se svetlobne razmere neopazno, a pomembno spremenijo, tako da lahko pod novimi svetlobnimi razmerami izmerjene vrednosti že zastarajo. (To velja seveda samo za obstoječo svetlobo; studijske bliskavice običajno ostanejo konstantne v smislu izhodne moči).

Slika 1.7: Človeško oko se hitro navadi na spreminjajoče se svetlobne razmere. Svetlobne razlike, če ne nastopijo nenadoma, bi tako lahko ostale neopažene. Kombinacija oblakov in vetra pogosto povzroča neprestano spreminjanje svetlobnih razmer (še posebej ob morju). Tisti, ki poskuša fotografirati povsem ročno, brez vgrajenega avtomatskega merjenja osvetlitve in brez uporabe svetomerja, je "izgubljen":



(Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)

Tudi poklicni fotografi si osvetlitve ne morejo preprosto zamisliti na način, da bi čas, zaslonko in nastavitev ISO tako izbrali, da bi bile vse fotografije pravilno osvetljene. Tudi strokovnjaki potrebujejo referenco, po kateri izberejo svoje nastavitve.

Ravno tako ročno delo z nadzorno svetlobno merilko ne pomeni, da fotograf oceni vse parametre, temveč da izbere kombinacijo časa, zaslonke in ISO, ki se mu zdi primerna, vendar skladno z merjenjem (vgrajenim v fotoaparat ali zunanjim) svetomerja.

1.1.2 Visoki ključ in Nizki ključ

Včasih "pravilno" merjenje ne prinese želenega učinka. Obstaja namreč dovolj primerov, ko ne želimo fotografij, ki temeljijo na srednji svetlosti. Kdo si na primer želi videti slike z zimskega dopusta, pri katerih snežna pokrajina izgleda umazano siva? Ali kjer novozakupljena črna jopica na fotografiji izgleda zbledela?

Slika 1.8: Tisti, ki se zanaša na vgrajeni svetomer pri tem motivu, bo dobil pretemno fotografijo kot rezultat. Takšne fotografije, kjer svetli deli slike prevladujejo, imenujemo visoko ključne posnetke.



(Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)



Veliko fotografov napačno visok ključ povezuje z "veliko svetlobe" in nizek ključ z "malom svetlobe". To je napačno! Visok ali nizek ključ fotografije ni odvisen od tega, ali je veliko svetlobe prisotne ali uporabljeno, ampak le od tega, ali in kako močno je pre- ali pod- osvetljeno ali kako so bili barve oziroma refleksije fotografiranega motiva in okolice, ki je bila zajeta.

Slika 1.9: Pri tej nizkem ključu fotografiji sem "zelo veliko" svetlobe uporabil, da sem lahko zaslonko kar se da močno zasukal, da sem dobil čim večje globinsko ostrenje. "Veliko svetlobe" tukaj pomeni: 1.200 vato-sekund. Nikon D3X s 2,8/70-200mm Nikkor pri uporabljeni goriščnici 200mm. 1/160 sekunde, zaslonka 22, ISO 100.



(Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)

Obstajata torej dva načina, kako priti do visoko ključnih ali nizko ključnih fotografij:

1. s ciljno nad- ali pod-osvetlitvijo ali 2. če je motiv večinoma sestavljen iz svetlih (ali temnih) slikovnih elementov (in je pravilno osvetljen, na primer s svetlobnim merjenjem s pomočjo ročnega svetilnega metra).
   
   Včasih pa zelo svetle pike na motivu (na primer luči kot avtomobilska žarometa, ki sijejo v fotoaparat) povzročijo, da je fotografija (pogosto nenamerno) pod-osvetljena in postane nizko ključna fotografija.
   
   Slika 1.10: Ta posnetek je bil ustvarjen ob močni zoper osvetlitvi, 21. oktobra 2008, ob 15:57 na Ibizi, v sončnem vremenu. Da bi poudaril oblike kamnov in telesa, sem se odločil, da ne bom popravil osvetlitve fotografije. Canon PowerShot G9 z 7,4-44,4 mm pri uporabljeni goriščnici 7,4 mm. 1/6000 sekunde, zaslonka 8, ISO 80. Avtomatski program. Večobmočno merjenje.
   
   
   
   (Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
   
   

1.1.3 "Relativnostna teorija" v fotografiji

To, kar ljudje subjektivno dojemamo kot "veliko svetlobe" ali "malom svetlobe", ni kvantitativno merljivo. V fotografiji ni "veliko svetlobe" ali "malom svetlobe", saj je odvisno

1. koliko svetlobe
2. dlje časa
3. puščamo na svetlobno občutljivem mediju.
   
   Izjava "Bilo je veliko svetlobe" je torej relativna. Ne pove ničesar o tem, ali je fotografija normalna, preveč osvetljena ali premalo osvetljena.
   
   Zato je lahko čez dan v visokem poletju zelo svetlo - če fotograf želi, lahko kljub temu naredi pod-osvetljene fotografije. Prav tako lahko (z uporabo stojala in dolge izpostavljenosti ali izbiro ekstremno visokega ISO občutljivosti) ustvari preveč osvetljene fotografije v mraku. Fotograf sam (v idealnem primeru) odloča, kako bo fotografija izgledala.
   
   

1.1.4 Pomen histograma

Na mojih delavnicah me je že večkrat kdo potegnil na stran in me opozoril, da slika sicer že izgleda precej dobro, vendar je treba še popraviti osvetlitev, saj histogram še ni pokazal idealnega poteka. Udeleženci so poudarili, da krivulja skoraj izključno kaže na odboje v svetlobah. To naj bi bilo vsaj suboptimalno, če že ne popolnoma napačno.

Moje opozorilo, naj ocenijo posnetek na podlagi slike in ne na podlagi krivulje histograma, je šlo v prazno. Ne, histogram naj bi jasno pokazal, da je posnetek preosvetljen in torej napačen, tako so trdili udeleženci. Toda motili so se. Vse je bilo popolnoma pravilno narejeno, saj je bila fotografirana blondinka v beli bluzi pred belo steno. Histogram mora torej imeti opisano obliko. Popravek bi vodil do tega, da bi bila bluza modela videti siva, enako tudi stena. To bi bilo napačno!

Nekateri fotografi se takoj po posnetku raje osredotočijo na prikazano histogram kot na narejeno sliko. Upajo, da bodo prek histograma odkrili morebitne napake pri osvetlitvi fotografije.

Zame histogram nima nobene zveze. Z njegovo pomočjo ne morem opaziti ničesar, kar ne bi mogel opaziti tudi na podlagi narejene slike. Ni treba, da je vse, kar je tehnično izvedljivo, tudi smiselno ...! Noben angažiran fotograf ne bo 'ulovljen', kako fotografira s katerim od motivnih programov (npr. 'Portret', 'Pokrajina' ali 'Šport' ) – zakaj potem obsojanje histograma kot domnevno edine resnice? Histogram kaže zgolj porazdelitev različnih deležev svetlosti na fotografiji. Histogram prikazuje delež slikovnih točk različnih svetlosti/barv.

Gre za stolpčni diagram, saj prikazuje zelo različne vrednosti svetlosti, od najtemnejše črne do najsvetlejše bele. Ker v fotografiji običajno ni čisto enakomernih barvnih prehodov, temveč različno svetle in temne predele z sencami in svetlobami, histogram prikazuje zobate krivulje. Te zareze odražajo porazdelitev pogostosti določene vrednosti svetlosti. Pogosto histogram vodi v napačne interpretacije pri neizkušenih uporabnikih, na primer pri motivih z velikimi kontrasti, pri nenavadni razporeditvi barv (kot je značilno za monokromatske motive) in pri high-key in low-key motivih.

Slika 1.11: Tukaj je prikazan histogram z navadno 'normalno porazdelitvijo'. Izbruhi so največji na sredini. Na robovih je malo izbruhov, kar pomeni, da je v fotografiji malo območij z ekstremnimi črnimi in najsvetlejšimi lučmi.



(Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)

Nekateri fotografi so zadovoljni šele takrat, ko naredijo fotografijo, ki ustreza porazdelitvi svetlosti, prikazani v tem primeru. Če ima histogram prikazano obliko, se o tem govori kot o 'normalni porazdelitvi' histograma.

Pri drugačni obliki krivulje se potem osvetlitev korigira, dokler se ne doseže približno ta oblika. Ozadje je prizadevanje izvesti skoraj 'matematično izračunano' (pravilno) osvetlitev. Toda to, kar se napačno skuša doseči kot optimum, je napačno razumljeno verovanje v nedvomnost (s strani papeža in) matematike.

To je napačno!

Fotografij ni mogoče izračunati. Vzdrževanje določene krivulje histograma ne pomeni popolnoma nič o kakovosti fotografije!

Ravno nasprotno! Pogosto prav neobičajne fotografije navdušujejo, tudi z osvetlitvenega vidika. Na primer so high-key in low-key fotografije pri fotografi tako priljubljene, ker predstavljajo alternativo standardnemu (osvetlitvenemu) enakomernemu kolaču, normalnosti.

Poglejmo še histograme ene high-key in ene low-key fotografije:

Slika 1.12: Fotografija dveh se poljubljajočih svetlopolteh blondink mora imeti drugačen osvetlitveni vidik kot fotografija dveh se poljubljajočih črnih deklet. Pri levem primeru so izbruhi v svetlih območjih jasno vidni na histogramu, medtem ko se izbruhi v temnih območjih vrstijo v desnem primeru.



(Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)

Zaključek

Histogram fotografu ponuja videti videti navidezno znanstveno utemeljeno pomoč pri odločanju, ali je posneta fotografija bila pravilno osvetljena. Tisti, ki tako interpretirajo histogram, bodo vedno znova razočarani nad rezultati. Bolje je oceniti fotografijo kot celoto in šele nato odločiti, ali izbrana osvetlitev ustreza motivu - ali pa bi drugačna osvetlitev, preosvetlitev ali podosvetlitev na primer, privedla do boljšega rezultata.

1.2 Blendenstufen

Da bi ustvarili primerljivo količino svetlobe, ko govorimo o različnih osvetlitvenih parametrov, se v fotografski praksi pogosto računa v korakih zaslonke. Ena zaslončna stopnja več pomeni, da se svetloba (svetlost) poveča za dvojno količino. Ena zaslončna stopnja manj pomeni ustrezno polovitev svetlobe (svetlosti).

Izraz 'zaslončna stopnja' izhaja iz zaslonke v objektivu: Odprtje za eno stopnjo pomeni, da dvojna količina svetlobe pade skozi objektiv (pri enakih pogojih, torej pri stalnem času in enaki vrednosti ISO).

Tudi pri času zaklopa in občutljivosti ISO se lahko računa v korakih zaslonke: Podvojitev časa zaklopa, na primer s 1/60 sekunde na 1/30 sekunde (2* 1/60 = 2/60 = 1/30), pomeni, da postane fotografija dvakrat svetlejša kot prej. Enako velja pri podvojitvi občutljivosti ISO od 200 ISO na 400 ISO, kjer se senzor dvakrat bolj odziva na vpadlo svetlobo in fotografija postane dvakrat bolj svetla.

Opozorilo: Svetloba se sešteva

Svetloba se sešteva. To ve vsak, ki je že kdaj v svoji dnevni sobi najprej prižgal eno svetilko in nato, ko se mu je zdelo pretemno, dodal še druge luči. Podvojitev količine svetlobe (časovno ali kot podvojitev s strani dveh enakih svetil) povzroči podvojitev svetlosti (v našem primeru: nastajajoče fotografije).

Slika 1.13: Tudi pri bliskavici se računa v blendenih. Ta bliskovni generator (broncolor Scoro) ima tri ansamble svetilk, katerih moč se lahko individualno (»asimetrično«) nastavi. Pri ansamblu svetilk 1 je bila vrednost nastavljena na 9 (kot maksimalno vrednost običajno uporabljajo proizvajalci bliskavic 10). S tem je postavljena 5 blenden nad ansamblom svetilk 2. In še 3 dodatne blende nad ansamblom svetilk 2 (skupno 8 blenden več moči kot pri ansamblu 1). Poleg prikaza v blendenih se lahko v meniju prikaže tudi moč v joulih (= vatisekundah).

Za preverjanje: 25 joulov je za 5 blenden manj kot 800 joulov: 800 – 400 – 200 – 100 – 50 – 25. Vsaka halbiranje moči (tukaj: vsak korak v desno) ustreza eni blendi. Scoro omogoča, da se uporabi maksimalno moč 1600 joulov in minimalno moč 3,1 joule. Fotograf lahko z njim tako uresniči posnetke izdelkov z veliko svetlobne moči kot tudi portretnih fotografij z majhno globinsko ostrino le s malo moči bliskavici. V tem kontekstu govorimo o območju regulacije bliskavice. Ta generator se lahko regulira od 10 (1600 joulov) do 1 (3,1 joula). Območje regulacije znaša 9 blenden. Devetkrat se lahko moč (izhajajoč iz maksimalne moči 1600 joulov) prepolovi.

1.3 Sodelovanje med časom, preklopno zaslonko in občutljivostjo ISO

Za boljše razumevanje naslednjih razlag bodo najprej navedene običajne vrednosti (v celih blendenih) treh osvetlitvenih parametrov čas osvetlitve, preklopna zaslonka in občutljivost ISO:

Čas osvetlitve (v sekundah)

8 - 4 - 2 - 1 - ½ - ¼ - 1/8 - 1/15 - 1/30 - 1/60 - 1/125 - 1/250 - 1/500 - 1/1000 - 1/2000 - 1/4000 - 1/8000

En korak v desno tukaj pomeni zmanjšanje količine svetlobe za faktor 2: Svetloba, ki pade na senzor, se prepolovi, saj se čas, ki je na voljo za to, prav tako prepolovi.

Preklopna zaslonka

1,0 - 1,4 - 2,0 - 2,8 - 4,0 - 5,6 - 8,0 - 11 - 16 - 22 - 32 - 45 - 64

En korak v desno tukaj pomeni zmanjšanje osvetlitve za faktor 2: Svetloba, ki pade na senzor, se prepolovi, saj se odprtina (preklopna zaslonka), skozi katero pada svetloba, zmanjša. In sicer toliko, da se količina svetlobe pri enakem času prepolovi.

Občutljivost ISO

50 - 100 - 200 - 400 - 800 - 1600 - 3200 - 6400 - 12800 - 25600

En korak v desno tukaj pomeni povečanje osvetlitve za faktor 2: Svetloba, ki pade na senzor, se dvakrat močneje uteži, ker je občutljivost senzorja nastavljena na dvojno občutljivost.

Kot vemo, sestavlja kombinacija teh treh parametrov (čas osvetlitve, preklopna zaslonka in občutljivost ISO) določeno osvetlitev. To je bilo že pri prvem fotoaparatu. In do danes se ni nič spremenilo!

Slika 1.14: Prav tako kot pri novih digitalnih fotoaparatih je bila pri starih modelih osvetlitev določena s tremi parametri: časom osvetlitve, preklopno zaslonko in občutljivostjo ISO (filmskega materiala).



(Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)

Slika 1.15: Ta fotografija, posneta s fotoaparatom Canon PowerShot G11, je bila osvetljena na naslednji način: 1/2000 sekunde (čas osvetlitve), preklopna zaslonka 4,0, občutljivost ISO 100.



(Foto ©: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)



Parametri 1/2000 sekunde, preklopna zaslonka 4,0, ISO 100 so pri prikazani fotografiji privedli do te osvetlitve. Deloval sem z avtomatiko, torej bi moral dejansko zapisati, da je fotoaparat (po merjenju z vgrajenim fotometerjem) izbral te vrednosti (po meni neznanem vzorcu). Kot fotograf bi lahko posegel, vendar sem želel samo dokumentirati to Cortijo kot lokacijo za moje delavnice v tujini.

Lahko bi izbral tudi drugo kombinacijo parametrov, na primer:

1/500 sekunde, preklopna zaslonka 8,0, ISO 100

ali 1/125 sekunde, preklopna zaslonka 11, ISO 50

ali 1/1000 sekunde, preklopna zaslonka 16, ISO 800.

Vse te kombinacije (in še veliko več) bi privedle do enake svetlosti fotografije. Razlike bi bile samo pri različni kakovosti slike (če višji ISO povzroča šum na sliki), pri različni razširitvi globinske ostrine (zaradi različnih nastavitev zaslonke) in pri učinkih zameglitve in premikov (pri različnih dolžinah časa osvetlitve). Na prvi pogled pa bi se slike zdele enake, ker te različne kombinacije vse privedejo do enake svetlosti slike.

Drug primer: Naslednje kombinacije parametrov vodijo do enake osvetlitve (enake svetlosti slike):

1/125 sekunde, preklopna zaslonka 5,6, ISO 400

ali 1/500 sekunde, preklopna zaslonka 4, ISO 800

ali 1/8 sekunde, preklopna zaslonka 11, ISO 100

ali 1/30 sekunde, preklopna zaslonka 8, ISO 200 ali 1/30 sekunde, preklopna zaslonka 16, ISO 800 itd. Kot lahko zdaj enostavno razumete, obstaja veliko kombinacij časov-preklopnih zaslonk-ISO, ki vse privedejo do enake osvetlitve (!). Toda ker imajo ti trije parametri tudi druge posledice na rezultat slike, ni vedno priporočljivo zanašati se na kombinacijo, ki jo predlaga fotoaparat. Bolje je preveriti, katera nastavitev parametrov bi bila smiselna, na primer iz kreativnih razlogov.

Vaja:

Slika 1.16: Izpolnite manjkajoče polja v tabeli tako, da bo rezultirala enaka osvetlitev.

Ali ste pravilno izračunali, lahko preverite tukaj: www.jensbrueggemann.de/news.html (vpis z dne 31.12.2012).

Slika 1.17: Na koncu ima fotograf - s stališča osvetlitve - le te tri parametre: čas, zaslonka in ISO občutljivost. Njihovo medsebojno delovanje vodi v pravilno ali nepravilno osvetlitev. Poleg tega so še pomembni dejavniki za ustvarjalno oblikovanje. S primerno izbiro časa zaklopa lahko zamrznete gibanje (na primer letenje las tekača) ali ga prikažete (na primer tekoča voda gorskega potoka). Nikon D700 z 4,0/24-120mm Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 120 mm. 1/800 sekunde, zaslonka 7,1, ISO 200.



(Foto ©: Jens Brüggemann - www.jensbrueggemann.de)

Strogo glede na možnosti fotoaparata smo s tremi parametri časa, zaslonke in ISO občutljivosti zajeli vse, kar lahko vpliva na osvetlitev. Kljub temu obstaja še četrta možnost vpliva na osvetlitev, in sicer z namernim postavitvijo (ali odvzemom) svetlobe. Za to pa zapustimo tehnični vidik fotografiranja in razširimo svoj ustvarjalni potencial na področje osvetlitve.

Fotografi razširijo svoj ustvarjalni prostor, ko motivu dodajajo aktivno svetlobo (ali jo odstranjujejo). Tako se trem parametrov osvetlitve še doda četrti: aktivno postavljena (ali odvzeta) svetloba. Od tega trenutka naprej ima fotograf naslednje štiri parametre, s katerimi lahko nadzoruje svetlost slike:

• Čas zaklopa = Fotoaparat

• Odp. zaslonke = Fotoaparat

• ISO občutljivost = Fotoaparat

• Dodatna osvetlitev = Osvetlitev

Opozorilo

Obstajajo trije razlogi za uporabo tehnike osvetljevanja: 1. praktični upravičeni 2. tehnični razlogi in 3. ustvarjalno oblikovalski razlogi. S tem se bomo podrobneje ukvarjali v naslednjem delu tega vadnice: Poglavje 2: "Trije razlogi, zakaj naj bi bila uporabljena tehnika osvetljevanja".