Del 01 - Posnetki vzdušja ob mraku.

Luna (spodaj desno) in Venera (zgoraj levo). Bila je osvetljena 3 sekunde s 60-milimetrskim objektivom, zaslonko 1:5,6 pri ISO 200:

1. Ujemi vzdušje v večerni svetlobi

Fotografiranje pomeni toliko kot "ustvarjanje svetlobe", torej ustvarjanje slik s pomočjo svetlobe. To je splošno znano, zato mnogi fotoaparati hitro izginejo v svoje torbe, ko svetloba na koncu dneva postopoma oslabi in pade večer.

Pri tem se spregleda, da lahko dobre fotografije nastanejo tudi pri šibki svetlobi, saj lahko vsak fotoaparat z ustreznim podaljšanim časom osvetlitve združi obstoječo svetlobo, kolikor je potrebno, da nastane pravilno osvetljena fotografija.

V posameznih primerih to lahko traja več sekund ali celo minut. V tem smislu je fotoaparat našim očem daleč prekaša, zato se splača loviti motive tudi takrat, ko zaradi teme sami ne moremo več veliko opaziti.

K temu še dodaja lastnost naših oči, da pri nizki svetlobi ne vidimo več barv, temveč le sivine. Razlog za to je, da se oči v temi preklapljajo na "skotopsko gledanje" (nočno gledanje) in pri tem uporabljajo drugo vidno napravo, in sicer seznanke namesto čepkov, ki jih uporabljajo podnevi.

Seznanke dejansko zmorejo ločiti samo svetlostne vrednosti, kar je dobilo odsev v navadnem izreku "V temi so vse mrke koze". Hkrati pa v temi izgubimo sposobnost, da vidimo z visoko ločljivostjo, torej ostro.

Simulacija skotopskega gledanja: zgoraj ob dnevni svetlobi, spodaj ob napredni temi. Barve in ostrina slike izginejo za človeško oko.





Od teh omejitev ni prizadet fotoaparat. Lahko tudi dolgo po sončnem zahodu, ko je branje časopisa na prostem brez dodatne svetlobe že zdavnaj postalo nemogoče, še vedno ustvarja ostre in barvite fotografije.

To pomeni, da so potrebne abstraktnost, intuicija in nekaj izkušenj, da bi v temi našli motive, saj jih ne vidimo tako, kot bi lahko izgledali na kasnejši fotografiji. Hkrati je treba reševati tehnične izzive, saj ustavljanje nekaterih fotoaparatov pri nočnem delovanju povzroči težave; bodisi slaba berljivost upravljalnih elementov bodisi neprejemanje funkcij, kot so samodejno ostrenje ali merjenje osvetlitve.

Te težave nas ne smejo odvrniti od fotografiranja pri šibki svetlobi ali celo pri napredni temi, saj je trud lahko poplačan zelo nenavadnimi rezultati.

Simulacija vizualnega vtisa (zgoraj). Za razliko od tega fotoaparat zaznava barve in motiv pri ustreznem osvetljevanju deluje svetleje.





V tej vrsti vadnic gre za "astro-fotografijo in fotografiranje neba", torej za področje motivov, ki običajno postane zanimivo takrat, ko sonce ni nad obzorjem. Takrat luna, zvezde, planeti, Mlečna cesta in drugi objekti v vesolju ter pojave v zemeljski atmosferi služijo kot glavni motiv ali vsaj kot kulisa.

Ni nujno, da je potrebna draga posebna oprema, na primer daljnogled in astronomski nosilec, da bi naredili vtisne fotografije nebesnih objektov. Nasprotno: Zaradi zmogljivosti sodobnih digitalnih zrcalnih fotoaparatov so fotoobjektivi v mnogih situacijah zadostni za snemanje zelo zanimivih fotografij.

Seveda pa ne gre brez dodatne opreme. Nujno, a že v mnogih opremah prisotno, je:

• trinožno stojalo

Služi temu, da se izogne tresenju pri dolgih časih osvetlitve. Moralo bi biti dovolj stabilno, da lahko varno nosi fotoaparat tudi z težkim teleobjektivom in zdrži sunki vetra. Nič ni bolj nadležnega kot stojalo, ki nazadnje ne opravlja svoje naloge. Zelo praktične so glave za stojala, pri katerih je preklop iz vodoravnega v navpični položaj preprost in hiter.

• sprožilec z vrvico

Uporablja se skupaj s stojalom, da sproži fotoaparat, ne da bi ga bilo treba dotikati. Po eni strani bi neposredno sproženje sprožnika pomenilo tveganje tresenja, po drugi strani pa bi morali pri dolgih časih osvetlitve sprožilec pritisniti ves čas osvetljevanja, kar je z uporabo vrvi za sprožanje veliko udobneje mogoče. Nekateri sprožilci z vrvico so opremljeni z dodatnimi upravljalnimi funkcijami, na primer programabilnim intervalom za serije posnetkov ali možnostjo določitve časa osvetlitve pri dolgih posnetkih. Nekatere od teh dodatnih funkcij so za astro-fotografijo in fotografiranje neba povsem zanimive.

Dva sprožilca z vrvico: zgornji je preprost model, s katerim je mogoče sprožiti le fotoaparat, pri tem pa je prisotna funkcija za trak časovnih osvetlitev. Spodnji model omogoča programabilne intervalne posnetke in dolge osvetlitve z nastavljenim časom osvetlitve.

Pomembno je, da se sprožilec z vrvico ujema s fotoaparatom, saj priključki za sprožilce niso standardizirani.





Koristne lahko tudi:

• Objektiv z veliko svetlobo in fiksno goriščno razdaljo

Za fotografije v večernem mraku, kjer so zajeti tako zemeljski kot nebesni objekti, mora biti čas osvetlitve omejen, da se prepreči, da se videz obračanja neba, povzročen z vrtenjem Zemlje, ne bi prevedel v zamegljeno upodabljanje nebesnih objektov. Kot pravilo so objektivi z fiksno goriščno razdaljo svetlejši od zoom objektivov, zato je cilj z objektivi fiksne goriščne razdalje lažje doseči. Poleg tega objektivi z fiksno goriščno razdaljo običajno kažejo boljšo kakovost upodabljanja.

• senčnik za leče

Imenuje se tudi senčilo, sončna ali protisončna blenda in bi ga bilo vedno in v vseh okoliščinah treba uporabljati. Ne varuje samo pred stranskim vpadom svetlobe (na primer s strani ulične svetilke), temveč tudi pred mehanskimi poškodbami in rosenjem sprednje leče. Za vsak objektiv je na voljo ustrezno oblikovano senčenje za leče.

• mehki filtrov za mehčanje

preprečujejo, da bi zvezde in planeti bili prikazani kot premajhne pike in bi bili na fotografiji komaj opazni. Poleg tega ne samo povečajo upodabljanje svetlih zvezd in planetov, temveč tudi bolj jasno prikažejo njihove naravne barve in v veliki meri ohranijo vtis vizualnega opazovalca. Več o tem v vadnici #3 te vrste ("Fotografiranje ozvezdij").

• Astronomska knjiga

Pogled na nebo se spreminja iz ure v uro, iz dneva v dan in skozi leto neprestano. Tisti, ki načrtujejo nebesna telesa, kot so Luna, kot del svojih fotografij, morajo vedeti, kdaj bodo nebesna telesa na določenih dneh vzšla in zahajala, da bi lahko ustrezno načrtovali posnetke. Zelo privlačne so na primer tesne srečanja ozkih luninih ubogljivcev z eno ali več svetlimi planeti. Astronomska knjiga zagotavlja zanesljive podatke o tem, kdaj bo taka postavitev opazna. Klasičen primer je "Nebesno leto" iz Založbe Kosmos, ki izhaja vsako leto na novo. Astronomski letopis lahko dopolnjuje planetarijski program, ki lahko izračuna in prikaže pogled na nebo za poljuben kraj ob poljubnem času. Brezplačno je na voljo program "Cartes du Ciel", ki ga je mogoče prenesti kot brezplačen program na naslovu http://www.stargazing.net/astropc/. Na spletu so na voljo pomembne informacije, na primer na spletnem mestu http://www.calsky.de, kjer morate samo vnesti svoje opazovalno mesto, da ustvarite prilagojen nebesni koledar. Prednost tiskane knjige pa je, da jo lahko vedno nosite s seboj pri posnetkih.

• Ročna svetilka

Ima dve funkciji. Po eni strani omogoča nastavitev kamerinih funkcij v temi ali iskanje pokrova objektiva, ki je ponoči padel v travo. Po drugi strani pa lahko ročna svetilka med dolgimi časi osvetlitve uporablja za osvetlitev predmetov v ospredju, kot so drevesa in stavbe. Tako lahko pokaže strukture, medtem ko bi bile brez uporabe ročne svetilke morda prikazane samo kot črno silhueto.

• Štoparica

Štoparica je potrebna, če sprožilec z vrvico ne omogoča programabilnih dolgotrajnih posnetkov in osvetlitev poteka prek "BULB funkcije" fotoaparata. Nato ostane zaslonka fotoaparata odprta tako dolgo, dokler je pritisnjen sprožilni gumb. Z uporabo štoparice je mogoče nadzorovati dolžino osvetlitve.

• Bliskavica

To je koristno, če želite osvetliti subjekte v ospredju. Moč bliskavice je treba zmanjšati tako, da se ohrani mrak ali nočni značaj posnetka.

Postopek

1. Priprava

Dobro načrtovanje in priprava sta ključnega pomena pri fotografiranju ob zori z nebesnimi telesi. V najpreprostejšem primeru lahko ozek naraščajoči lunin srp na večernem nebu po sončnem zahodu izberemo kot impresivno sestavino krajinskega posnetka. Še bolj vznemirljivo je srečanje Lune s planetom Venera, ki je kot tretje najsvetlejše nebesno telo po Soncu in Luni neizogibno. Občasno je "večerni zvezdi", mesece pozneje pa spet "jutranja zvezda". Vsak mesec obstaja večer ali jutro, ko je Luna blizu Venere. V astronomske koledarju piše: "Luna pri Veneri", pri čemer se najmanjša razdalja vedno spreminja. Tisti, ki želi sistematično ustvarjati take posnetke, se bo moral poučiti osnov astronomije.



Izsek iz astronomskega koledarja "Das Himmelsjahr 2008", založba Kosmos, ISBN 978-3440110218). Napovedano je srečanje luninega srpa s planeti Venera in Saturn.



Predpostavimo, da je Venera ravno večerna zvezda in dobi "obisk" Lune ob določenem dnevu, zabeleženem v astronoma četrtkeem koledarju. Potem je odlična ideja, da že en večer prej iščete primeren kraj, od koder boste lahko videli srečanje obeh nebesnih teles, in vodi k uspešni sestavi slike z zanimivim ozadjem. Ali gre za posebej impresiven drevo, zgodovinsko stavbo ali turistično privlačno pokrajino, je seveda odvisno od vas.

Po sončnem zahodu obrnite svoj pogled proti zahodu, kjer je sonce zašlo, in se orientirajte na svetlečo Venero, ki izgleda kot svetla zvezda. Morda že vidite lunin srp, a še zmeraj dovolj daleč stran od Venere, saj se bo šele naslednji dan premaknil v bližino Venere. Venera bo en dan kasneje praktično ob istem času na istem mestu, zato lahko naredite poskusne posnetke, da najdete ustrezno goriščno razdaljo.

Na dan predstoj nega nebesnega dogodka "Luna pri Veneri" pripravite fotoizlet: napolnite akumulator fotoaparata in, če ga imate, vzemite s seboj tudi rezervni akumulator(a). Dolgi časi izpostavljenosti lahko zelo povečajo porabo energije fotoaparata. Pazite tudi na pomnilniško kartico z zadostno kapaciteto. Ne pozabite vzeti s seboj tudi stojala, sprožilca na daljavo in drugih pripomočkov.

2. Opraviti osnovne nastavitve

Počakajte dovolj zgodaj na izbranem mestu za fotografiranje, najbolje še pred sončnim zahodom, da lahko opremo postavite podnevi, ne da bi bili pod časovnim pritiskom.

Ena težava je najti najboljši fokus na "neskončnost", ker večina samodejnih objektivov presega oznako za neskončnost. Dokler je še svetlo, lahko uporabite oddaljen horizont in samodejni fokus. Ko se stemni, lahko poskusite s Luno, nikakor pa ne s zvezdastimi predmeti, saj se avtomatski fokus v veliko primerih s temi predmeti ne spopade ustrezno. Ko enkrat uspešno osredotočite, preklopite objektiv na ročni fokus, torej s "AF" na "MF", da preprečite, da bi kamera po vsakem posnetku ponovno pril agajdla prilagal ostrosti. Sreča je tisti, ki ima digitalni fotoaparat s funkcijo "Live-View", kjer je slika prikazana na zaslonu fotoaparata.

Nato uporabite največjo stopnjo povečave na zaslonu, da najdete najboljši fokus ročno.



Ostritev na svetlo zvezdo s funkcijo »Live-View« Canon EOS 20Da. Na zgornji sliki je zvezda še neostro, na spodnji pa ostro.

Naslednje nastavitve fotoaparata so priporočljive:

Format datoteke

Posnemajte slike takšnega tipa vedno v formatu RAW. Končni cilj je zajeti motive z deloma ogromnim kontrastnim obsegom (dinamiko) in pri rezervah za kasnejšo obdelavo slik. Datoteka v formatu RAW vsebuje bistveno več podatkov kot fotografija v formatu JPG. Če vam obdelava RAW datotek še ni znana, nastavite fotoaparat tako, da hkrati shrani RAW in JPG datoteke. Tako se lahko pozneje ukvarjate z RAW datotekami. Poleg RAW-ov vedno shranjujem tudi JPG-je najnižje kakovosti, kar mi olajša kasnejšo selekcijo najboljših posnetkov na računalniku, saj se JPG formati bolje predstavijo v predogledu in se hitreje odprejo.



Nastavitev kakovosti slike na Canon EOS 450D: Izbran je format RAW, fotog rafija pa se istočasno shranjuje tudi v formatu JPG.

Vrednost ISO

Začnite serijo posnetkov s ISO vrednostjo 100, torej najnižjo stopnjo, da bi ohranili slikovni šum na čim nižji ravni.



Nastavitev vrednosti ISO pri Canon EOS 450D.

Ravnotežje beline

Mrak v večernem nebu ima lahko izrazito lastno barvo, ki povzroča težave avtomatskemu belinskega uravnavanja fotoaparata. Zato je najboljša izbira nastavitev na "dnevna luč" (simbol: "sonce").



Nastavitev ravnotežja beline pri Canon EOS 450D na dnevno svetlobo (5200 Kelvin).

Zmanjševanje šuma

Če vaš fotoaparat omogoča nastavitev "zmanjševanja šuma pri dolgih časih izpostavljenosti", jo morate vklopiti. Pripravite se na dejstvo, da bo fotoaparat po vsaki posneti sliki z dolgim časom izpostavljenosti (od ene sekunde naprej) ustvaril temno sliko s "časom izpostavljenosti" in v tem času ne bo mogoče posneti nove slike. To pomeni, da bo na primer po 5-sekundni izpostavljenosti fotoaparat blokiran še nadaljnjih 5 sekund. S funkcijo "zmanjšanje šuma pri visoki ISO vrednosti" (novejši modeli Canon EOS) nimam dobrih izkušenj in jo zato vedno izključujem.



Nastavitev zmanjševanja šuma pri dolgih časih izpostavljenosti pri Canon EOS 450D. Izberite nastavitev "Vklopljeno" in ne "Samodejno".

Program za osvetlitev

Začnite v še svetlem mraku s časovno avtomatiko (nastavitev "A" ali "Av"), pri kateri lahko nastavite zaslonko, medtem ko fotoaparat z merjenjem osvetlitve določi in nadzoruje ustrezni čas osvetlitve.



Nastavitev časovne avtomatike (Av, prednost zaslonke) na obroču z nastavitvami pri Canon EOS 450D.

Metoda merjenja

Večpolno merjenje običajno daje dobre rezultate.



Izbira večpolnega merjenja kot metode za merjenje osvetlitve pri Canon EOS 450D.



Zaslonka

Pri predhodni izbiri zaslonke se na začetku ne odločite za popolnoma odprto zaslonko (najmanjša vrednost zaslonke), temveč zmanjšajte zaslonko za eno ali še bolje za dve stopnji, kar bo prispevalo k kakovosti slike.

Izdelava posnetkov

Sedaj opazujete dogajanje po sončnem zahodu ter pričnite s prvimi posnetki, takoj ko postanejo nebesna telesa, ki jih želite posneti, vidna s prostim očesom. Pri osvetlitvi se lahko, dokler je še dovolj svetlobe, zanesete na vrednosti osvetlitve avtomatike.

Vendar so nizki posnetki koristni, pri katerih se z namensko ročno korekcijo osvetlitve namenoma povzroči podosvetlitev (nastavitev na vrednosti "-2" in "-1") ali preosvetlitev (vrednosti "+1" in "+2").



Primer Canon EOS 450D: Na ročno korekcijo osvetlitve je bil nastavljen "-2", kar pomeni namenoma podosvetlitev za dve stopnji glede na avtomatsko vrednost.



Z naraščajočo temo se lahko zgodi, da tudi ročna korekcija osvetlitve za dve stopnji ni dovolj za zagotovitev optimalne osvetlitve.

Tedaj je potrebno preklopiti fotoaparat v ročni način ("M"), kjer lahko samostojno izberete zaslonko in čas osvetlitve.



Rojčna nastavitev osvetlitve ("M") pri Canon EOS 450D.



Zagotovo naredite več posnetkov, saj se hitro spreminjajoči mrak ponuja vedno spreminjajoče se razmerje med svetlostjo neba na eni strani in preostalo svetlobo za osvetlitev ozadja na drugi strani. Cilj je ujeti trenutek, ko je svetlost obeh delov v uravnoteženem razmerju, tako da je mogoče z eno sliko pravilno osvetliti tako nebo kot tudi ozadje. Okno priložnosti za dosego tega optimalnega stanja je včasih le deset minut, ki jih ne smete zamuditi.

Najbolje delujejo fotografije, ko ima nebo še ostanek svetlobe in nato celo modrikasto odtenek. Pričakujte tudi, da lahko historične zgradbe ali cerkev ob določenem času osvetljene postanejo, torej obsevane. To lahko postane težava, če je osvetlitev tako močna, da se prepreči preosvetlitev, če želite hkrati posneti astronomskih objektov. Včasih pa lahko to dodatno svetlobo prinese čar posnetku.

Če so predmeti na sprednjem delu dosegljivi z žepno svetilko ali bliskavico, jih je mogoče osvetliti med osvetlitvijo, da se prepreči, da bi bili preslabo osvetljeni ali se pojavili samo kot silhueta na sliki.



Leva slika je bila posneta brez dodatne osvetlitve, pri primeru na desni pa je bila fasada cerkve osvetljena med časom osvetlitve z bliskavico.



Z večanjem teme bodo potrebni vedno daljši časi osvetlitve. Takrat se poveča nevarnost, da se nebesna telesa zaradi vrtinčenja Zemlje pojavi nejasno, zvezde pa so prikazane kot majhne črte.

Če želite to preprečiti, bodite pozorni, da ne presegate naslednjih časov osvetlitve:

Tabela 1: Ta tabela podaja okvirno največji čas osvetlitve, pri katerem se zvezde še vedno pojavljajo kot pike in ne kot črte. Izračun je v osnovi precej zapleten: Vanj se vključujejo ne le uporabljena goriščna razdalja, ampak tudi velikost slikovnih pik na čipu in fotografirana nebesna regija. Da bi poenostavili zadevo, tabela vsebuje najslabši primer, to pomeni, da je bila ustvarjena ob predpostavki, da je velikost slikovne pike le 0,01 mm (10 µm), fotografirana pa je nebesna regija, v kateri je vrtenje neba najhitrejše, zvezda pa se premika za manj kot dvema slikovnima piksoma. V praksi so lahko te vrednosti pogosto povečane ali celo potrojene, ne da bi opazili črtasto sliko zvezd. Dejstvo pa ostaja, da se na primer že po nekaj sekundah osvetlitve s kritičnim pogledom začnejo pojavljati črtaste sledi zvezd.

Ko dosežete največji dovoljeni čas osvetlitve, je treba povečati vrednost ISO-ja in odpreti zaslonko do njenega največjega odprtja. V vsakem primeru je bolje prenašati motnje v sliki, ki nastanejo z višjimi vrednostmi ISO-ja in z odprto zaslonko, kot pa črtasto sliko zvezd.



Ta izrez slike prikazuje rahlo črtaste zvezde, čeprav je bila uporabljena rahlo širokokotna leča. Razlog je predolga 60-sekundna osvetlitvena doba.



Z nastopajočo nočjo se bodo tudi zunanje temperature spustile. Glede na uporabljeno lečo to lahko privede do premika fokusa. Zato je priporočljivo od časa do časa preveriti najboljšo ostrino slike.

4. Obdelava slik

Posnetki v mraku običajno ne zahtevajo posebnega postopka in jih je mogoče obdelati z enakim delovnim potekom, kot ga poznate pri običajnih dnevnih posnetkih. Pri "razvoju" RAW datotek lahko izvedete rahlo zmanjšanje šuma. Sam se raje izogibam postopku ostrenja, saj so zvezde pogosto videti nenaravno.



Ta izrez iz modula "Adobe Camera RAW", s katerim lahko v programih "Photoshop" in "Photoshop Elements" razvijete RAW datoteke digitalnih fotoaparatov, kaže na dve poziciji: Izklop ostrenja (rdeča puščica zgoraj) in uporabo zmanjševanja šuma (rdeča puščica spodaj). Najboljša nastavitev drsnikov za zmanjševanje šuma je odvisna od uporabljenega fotoaparata in njegovih nastavitev. Najbolje je vklopiti "predogled" in povečati relevanten izrez slike na 100 odstotkov.

5. Primeri posnetkov

Svetla Venera (očitna med vejami drevesa) potuje mimo skupine zvezd Plejad („Sedmerček“, desno zgoraj od Venere). Takšna konstelacija je več večerov zapored vredna ogleda, saj se Venera glede na zvezde giblje počasi. Uporabljena je bila svetlobna 85-milimetrska leča pri zaslonki 1:1,8, ISO 1000. Osvetlitev je trajala tri sekunde.

Ogled neba nad gradom "Solitude" pri Stuttgartu. Osvetlitev gradu ponoči je omogočila to sliko. Goriščna razdalja je bila 20 mm. Posneto je bilo 10 sekund pri zaslonki 1:3,5 in ISO 800.

Slika ozvezdja Oriona in najsvetlejše zvezde Sirius je bila posneta z 35-milimetrskim širokokotnim objektivom. Osvetlitev je trajala 10 sekund pri ISO 1000 in zaslonki 1:2,0:

Tudi za to fotografijo je bil uporabljen 35-milimetrski objektiv. Zaslonka je bila nastavljena na 1:2,8, ISO vrednost na 1000, in osvetlitev je trajala 10 sekund.

Na obzorju se dvigne ozka luna, medtem ko se druga dva nebesna telesa ne nanašata na zvezde, ampak na planeta Venero (levo) in Jupiter. Goriščna razdalja 135 mm, zaslonka 1:2,8, ISO 400, čas osvetlitve 3 sekunde.

Zgoraj levo je vidna svetla Venera, medtem ko je luna v neposredni bližini grozda Plejad. Goriščna razdalja 200 mm, ISO 800, čas osvetlitve 2 sekundi pri zaslonki 1:3,5.

Na tej sliki je prikazana ozka Luna in - zelo blizu obzorja - težko opazljiv planet Merkur. Pri goriščni razdalji 420 mm je bil čas osvetlitve samo ena sekunda pri ISO 800 in zaslonki 1:5,6. Dovolj dolgo, da pokaže "pepelnato svetlobo" Lune, torej njeno temno stran. Vzrok pepelne svetlobe je sončna svetloba, ki se od Zemlje odbije nazaj na Luno.





Opomba v lastnem imenu: Vsi uporabljeni vzorčni primeri slik niso fotomontaže, ampak so rezultat enega samega osvetlitve.

Nadaljevanje v delu 2: "Posnetki sledi zvezd"