Tukaj je pregled posameznih poglavij:
Del 01 - "Sanjsko delo" koncertni fotograf?
Del 02 - Pravna vprašanja
Del 03 - Posebnosti koncertne fotografije
Del 04 - Vedenje v "fotografski jami"
Del 05 - Smiselna oprema za koncertne fotografe
Del 06 - Nasveti in triki profesionalcev (koncertna fotografija)
Del 07 - Kompozicija slike (del 1)
Del 08 - Kompozicija slike (del 2)
Del 09 - Priporočene nastavitve fotoaparata
Del 10 - Poobdelava
Slika 2-1: Kot izkušen fotograf vas vedno preseneti "pogum" velikega števila obiskovalcev koncertov, ki brezskrbno s svojimi mobilnimi telefoni – nezakonito – slikajo fotografije (in tudi video posnetke) z dogodka. In – kar je s pravnega vidika še huje – jih nato brezglavo delijo na facebooku, Youtube in drugih spletnih platformah ... Nikon D800 s 2,8/70-200mm Nikkor pri uporabljenem goriščni razdalji 170mm. 1/200 sekunde, zaslonka 4,5, ISO 800.
(Fotografija © 2013: Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de)
Izkušeni koncertni fotografi lahko "zapojete pesem" o tem, kako težka so včasih pogajanja z organizatorji koncertov, ki se sami spet znajdejo v pogajanjih s strani umetnikov – ali njihovega upravljanja. Organizatorji koncertov običajno prenašajo samo omejitve, ki so jih dobili s strani umetnikov. Pogosto nimajo veliko prostora.
Slika 2-2: Kylie Minogue na koncertu Aphrodite-Les Folies Tour 2011, 1. marca 2011 v Berlinu. Ta pevka, oziroma njen upravljavec, velja po mnenju poznavalcev za enega "najtežjih" pogajalcev, ko gre za izdajo dovoljenja za fotografiranje (in kasnejšo objavo fotografij). Velja pravilo (s posameznimi pohvalnimi izjemami, kot so na primer U2, Scorpions, Westernhagen in drugi): bolj znani kot so umetniki, težje so pogajanja o dovoljenju za fotografiranje in objavo fotografij. Če zvezdi (ali upravljanju) ni všeč, da profesionalni fotografi fotografirajo na koncertu, se lahko fotografiranje enostavno prepreči.
Nato pristopi "notranji" fotograf, ki lahko ponudi ekskluzivne fotografije s koncerta – seveda po dogovoru z upravljanjem (ki s pomočjo veto pravice lahko predhodno izloči nezaželene fotografije). Canon EOS-1D Mark IV z EF 2,8/400mm L IS USM. 1/250 sekunde, zaslonka 2,8, ISO 1000.
(Fotografija © 2011: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
"Posebna oblika kontrole je, da se slike smejo objaviti samo v eni medijski hiši, torej v enem časopisu, jih je potrebno po določenem času odstraniti iz arhiva in/ali pred objavo predložiti upravljanju za odobritev. Cenzura." (Konzertfotograf Sven Darmer, v fotografski knjigi "Konzertfotografie" avtorjev Brüggemann, Becher, Meister, Darmer, Lippert; založba mitp, 1. izdaja 2012).
Zakaj pa lahko umetniki – preko organizatorjev koncertov – tako enostransko močno uveljavljajo svoje zahteve nasproti fotografom? Navsezadnje obstaja svoboda tiska, ki naj bi omogočala neocenzurirano poročanje. Da bi razumeli pravno stran te za fotografe neugodne konstelacije (umetniki ali njihovo upravljanje se pogajajo o koncertni izvedbi s sprejemnikom koncerta, ki nato kot pogajalski partner z fotografom določi pogoje, pod katerimi se lahko fotografira), je treba razumeti načine delovanja "pravice abstrahirane osebe do lastne slike" in "hišne pravice", zato bosta obe v nadaljevanju nekoliko podrobneje razloženi.
Slika 2-3: Robbie Williams (tukaj na brezplačnem koncertu 23. oktobra 2009 v Berlinu) je zdaj, odkar je s svojo dekle/punco Aida Fields, spet ukinil klečalne pogodbe. Pred nekaj leti so bile posnetki, kot so ti, še redko videni, saj je bilo težko pridobiti akreditacijo.
(Fotografija © 2009: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
2.1 Pravica abstrahirane osebe do lastne slike
Kako bi vi se počutili, če bi en dan med nakupovanjem v supermarketu na blagajni opazili škatlo cigaret, na kateri je vaš obraz? In pod napisom (v prenesenem pomenu in v narekovajih, da bi izdajali originalni citat abstrahirane osebe, torej vas): "Za življenje rad/a kadim XYZ cigarete! Samo te mi dajo samozavest in me osrečujejo!" Bi bili navdušeni? Ali bi se počutili izkoriščene? Saj vendar niste bili vprašani, ali želite promovirati znamko cigaret; in honorarja niste prejeli ...
In kako bi bilo to, če ste prepričani nekadilec, ker zastopate – tudi znanstveno dokazano – stališče, da so cigarete odgovorne za smrt milijonov ljudi? Kakšne bi bile vaše prve spontane misli, če bi videli svoj obraz na eni od teh smrtonosnih škatel cigaret?
"To pa ne gre! Tega pa ne morejo kar tako storiti! Ne da bi me vprašali! No, od mojega odvetnika bodo slišali!" Bi bila zagotovo vaša prva reakcija. In vaš odvetnik vam bo potrdil, da imate dobre možnosti, da tožite tobačno industrijo zaradi prenehanja in odškodnine, saj "pravica abstrahirane osebe do lastne slike" določa, da bi moral vsak sam imeti pravico odločati o tem, ali in v kakšnem kontekstu se lahko objavijo slike njega.
§ 22 KunstUrhG
"Podobe smejo biti razširjene in javno razstavljene samo s privoljenjem abstrahirane osebe. Privoljenje se šteje za dano, če je abstrahirana oseba za to, da se je pustila poslikati, prejela plačilo. (…)"
Za primer, ki smo ga pravkar omenili, vaš obraz na škatlici cigaret, to pomeni: Niste bili vprašani niti plačani za to, da tobačna industrija z vašo podobo dela reklamo, zato so vaše možnosti za uspešen pravni postopek, če ne pride do zunajsodne poravnave, zelo dobre.
Ampak vrnimo se k koncertni fotografiji. Zdaj pa se postavlja vprašanje, ali obstajajo izjeme od tega odstavka, ki omogočajo objavo koncertnih fotografij brez izrecnega dovoljenja umetnikov na sliki (in koncertnih prirediteljev, glej 2.2 Pravica do prostora organizatorja).
Najprej bi bilo treba preveriti, ali se koncertne fotografije smejo objaviti, če je bila vstopnina plačana (in če umetnik ali umetnica prejmeta honorar za svoj nastop). Končno pravi § 22 Zakona o avtorskih pravicah: "Dovoljenje velja za dano, če je oseba, ki se je pustila fotografirati, za to prejela plačilo."
Vendar pa se honorar ne sme šteti kot plačilo za fotografiranje umetnikov, ampak kot plačilo za predvajanje glasbe. Noben fotograf ne bo uspel na sodišču trditi, da je fotografiranje umetnikov del njihovih dolžnosti, če prejmejo honorar za svoj nastop.
Slika 2-4: Dick Brave (znan tudi kot Sasha) prejema honorar za svoje nastope, da zabava občinstvo z glasbo. To ni fotohonorar, torej ni plačilo za to, da se pusti fotografirati in odobri objavo fotografij na kakršenkoli način. Nikon D4 s 1,4/85mm Nikkor. 1/200 sekunde, zaslonka 2,5, ISO 2500. Fotografija je nastala na opevanem koncertu v okviru Zeltfestival Ruhr 26. avgusta 2012.
(Fotografija © 2012: Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de)
Ali pa obstajajo druge izjeme, ki bi omogočile še objavo koncertnih fotografij? § 23 Zakona o avtorskih pravicah (»Zakon o avtorskih pravicah na področju slikovne umetnosti in fotografije«) navaja izjeme od splošne prepovedi:
§ 23 Zakona o avtorskih pravicah
"(1) Brez potrebnega soglasja po § 22 se smejo razmnoževati in razstavljati:
• Podobe iz področja aktualnih dogodkov«;
• Slike, na katerih se osebe pojavljajo samo kot pridružek ob krajini ali drugem kraju;
• Slike z zborovanj, povork in podobnih dogodkov, na katerih so sodelovale prikazane osebe;
• Podobe, ki niso bile naročene, temveč je razmnoževanje in razstavljanje namenjeno višjemu interesu umetnosti."
• glede na 1.: Koncerti so redno razvrščeni kot aktualni dogodki, o katerih se sme poročati tudi brez posebej izdanega dovoljenja. Pod pogojem, da niso kršene druge pravice prikazanih oseb ali tretjih, kar pa je pri koncertnih prireditvah, razen redkih izjem pri »brezplačnih in na prostem« koncertih, običajno izpolnjeno (glej 2.2 Pravica do prostora organizatorja.) Poleg tega je poročanje o koncertnem dogodku drugačno kot če bi bila glava glasbenika, posneta na koncertu, uporabljena za druge komercialne namene, kot je na primer oglaševanje določenega izdelka. Medtem ko se lahko glasbeniki počutijo dobrodošlo zaradi poročanja, to ne velja za zlorabo slik za namene oglaševanja.
• glede na 2.: Verjetno tudi koncertne fotografije, na katerih so glasbeniki zaradi likovnih razlogov prikazani zelo majhno na velikem odru, še vedno ne bodo obravnavane kot prosto objavljive, saj tudi pri takih posnetkih – neodvisno od posebne likovne zasnove – glasbenik ni mogoče obravnavati kot »pridružek« ob »drugem kraju«. Izraz »pridružek« torej ni le odvisen od velikosti, temveč predvsem od pomena v zvezi z izjavo slike. DJ Bobo se lahko na velikem koncertnem odru zdi zelo majhen, vendar je za fotografijo, ki prikazuje enega njegovih koncertnih izsekov, povsem pomemben in zato ni mogel biti ocenjen kot »pridružek«.
• glede na 3.: Ali je glasbenik, ko daje koncert, v pravnem smislu po §23 Abs. 1 Satz 3 Zakona o avtorskih pravicah sodeloval v »zborovanju«, v »povorki« ali »podobnem dogodku«? Odgovor je nikalen; zakonodajalec je mislil na demonstracije, sprevode političnih strank, itd. Ko glasbenik poda koncert to ni nobena od izjem iz §23 Abs. 1 Satz 3 Zakona o avtorskih pravicah, ki bi upravičile objavo fotografij brez soglasja umetnika.
• glede na 4.: Tudi če običajne koncertne fotografije »služijo višjemu interesu umetnosti«, je treba tudi to izjemo vprašljivo. Vsaj ta izjemni primer ni zastonj za fotografe, ki menijo, da se lahko sklicujejo nanjo, če želijo razmnožiti/objaviti koncertne fotografije.
Slika 2-5: Nihče – tudi osebe javnega interesa ne - ne smejo z brezobzirno ravnati s fotografijami ali videoposnetki, na katerih je prepoznana omenjena oseba. Posebej jih ne smejo uporabiti brez soglasja osebe na sliki za namene trženja. Drugače pa je s uredniškim poročanjem: Osebe javnega interesa (politiki, glasbeniki, pomembni poslovneži velikih podjetij, ljudje iz visoke družbe, itd.) se morajo sprijazniti s tem, da se poroča o njih ali njihovih dejanjih (če ta niso preveč zasebne ali intimne narave) v tisku.
Vendar ali to velja tudi za običajne koncertne fotografije? Fotografija prikazuje Tim Bendzko-a na koncertu 24. avgusta 2012 na Zeltfestival Ruhr. Nikon D4 s 1,4/85mm Nikkor. 1/500 sekunde, zaslonka 2,8, ISO 3200.
(Fotografija © 2012: Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de)
Zdaj pa seveda še vprašanje, kako daleč »pravica osebe na sliki do lastne podobe« seže, če oseba sploh ni več očitno prepoznavna? V dobi obdelave slik je relativno enostavno obrazom dati popolnoma drugačen videz, tako da lastni starši ne bi prepoznali svoje hčerke ali sina. V tem primeru bi lahko fotograf brez pridobitve dovoljenja za objavo slik odstopil.
Vendar pa je treba upoštevati, da prepoznavnost lahko izhaja tudi iz »spremljajočih okoliščin«: "Če je oseba zaradi konteksta jasno identificirana, se lahko upre objavi, tudi če njeni potezi nikakor niso prikazane." (Višje deželno sodišče v Frankfurtu, sodba z dne 23.12.2008, št. zadeve 11 U 21/08)
Tako torej morda sploh ne gre za očitno prepoznavnost osebe, ampak tudi za to, ali ni mogoče identificirati na podlagi drugih okoliščin (na primer prikazanega konteksta, itd.). Tudi v takem primeru je potrebno soglasje od osebe na sliki za objavo fotografij.
Slika 2-6: Oseba na sliki ni individualno prepoznana, prav tako kontekst ne omogoča sklepanja, o katerem koncertu gre. To motiv sem namerno fotografiral skoraj kot izrezano sliko v protisvetlobi, kajti za to nisem imel dovoljenja za fotografiranje. Kljub tako »abstraktnemu« prikazu se lahko dobro uporabi, in je še vedno vzdušje. Nikon D3S s 4/24-120mm Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 120mm. 1/200 sekunde, zaslonka 4, ISO 2500.
(Fotografija © 2011: Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de)
Zaključek o temi
Pravica osebe, upodobljene na svoji sliki kot posebna oblika splošne pravice do osebnosti, je treba razumeti kot zaščito posameznika, da ne bo nekdo poljubno širil/objavljal njegove podobe. Zlasti za namene oglaševanja in trženja slike ni mogoče preprosto uporabiti. Da to pravico ne bi odpravil tiskarske svobode, je zakonodajalec ustvaril izjeme (glej §23 odst. 1 umetniškega avtorskega prava), ki omogočajo fotografskim novinarjem, da lahko fotografije objavijo tudi brez dovoljenja upodobljene osebe, če so na primer posebej pomembne za sodobno zgodovino. Sodobna sodna praksa uporablja stopnjevito zaščitno ureditev: V vsakem posameznem primeru je treba pretehtati interese in izvedeti, ali je slikanje določene osebe pomembno za sodobno zgodovino in ali jo je mogoče objaviti - zaradi poročanja.
Velja: Bolj ko je oseba v javnem interesu, bolj lahko fotografije, na katerih je ta oseba upodobljena, uporabljajo za poročanje - tudi brez soglasja upodobljene osebe.
V praksi fotografiranja koncertov je prisotno še eno pravno konstrukt, ki omogoča fotografiranje in objavo rezultatov s pogajanji kot opcijo. Ta pogajanja potekajo med glasbenikom in koncertnim organizatorjem ter med koncertnim organizatorjem in fotografi. Omogoča jih »hišna pravica« koncertnega organizatorja, ki si jo bomo zaradi njene izjemne praksevne pomembnosti v fotografiji koncertov še nekoliko podrobneje ogledali.
2.2 Hišna pravica organizatorjev
Predstavljajte si, da prireditrejate zabavo doma. Na to zabavo pridejo vsi prijatelji in znanci, ki ste jih povabili. Tujcev ne smete, a jih tudi ne morate spustiti v svoje stanovanje; seveda imate sami pravico, da neprijetne goste (na primer tiste, ki v pijanem stanju zakuhajo prepir med gosti ali razbijejo vaše najlepše pohištvo) nakažete iz stanovanja. Lahko določite, katera glasba se predvaja, ali naj bo televizija vklopljena, in ali je gostom dovoljeno zatreti sveže posajene cvetlice v vrtu. Skratka: Imate hišno pravico, in gostje se morajo držati vaših navodil! Kdor se s tem ne strinja, lahko odide ali ga je mogoče celo prisilno odstraniti iz stanovanja (po potrebi tudi s pomočjo policije).
In podobno je tudi v glasbeni industriji, kjer organizator koncerta - v dogovoru z nastopajočimi umetniki - določi, kaj smejo in česa ne smejo fotografi (če so sploh dovoljeni). Pravilo pa je: Bolj priljubljeni so trenutno nastopajoči umetniki, močnejši je njihov položaj za pogajanja z organizatorjem. To pomeni, da lahko zelo znani umetniki svoje zahteve praktično poljubno uveljavijo - in organizator bo na vse pritrdil, da sploh omogoči nastop glasbenika ali glasbenice.
Slika 2-7: Ti koncertni fotografi so bili vsi "akreditirani". Imeli so dovoljenje organizatorja, da med koncertom fotografirajo in objavljajo slike. Pred koncertom so bile ponovno sklenjene pogodbe med organizatorjem (»gospodarjem hiše«) in nastopajočim pevcem (tukaj: Jan Delay), ali sme biti fotografirano, kako dolgo, kdaj in v kolikšni meri lahko bile narejene slike objavljene. Zlasti slednji del, komercialna uporaba narejenih posnetkov s podeljevanjem licenc (na splošno se ne prodaja »fizična« slika, ampak licenca za objavo, na primer v revijah, na spletnih mestih itd.), posega v omenjeno hišno pravico koncertnega organizatorja. Zato nikoli ne smete - samo zato, ker med fotografiranjem med koncertom niste bili odkriti - objavljati posnetkov ali jih posredovati, razen če za to nimate izrecnega pisnega dovoljenja organizatorja. Nikon D3S z 2,8/24-70mm Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 24 mm. 1/160 sekunde, zaslonka 3,5, ISO 5000.
(Slika © 2010: Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de)
Zaključek
"Organizator koncerta ima vse pravice, ki so povezane s tem. Sem spada zlasti hišno pravico. Zato sme prepovedati fotografo, da fotografira dogodek ali nastopajoče umetnike in proda slike. Enako velja za druge zaprte dogodke, kot so na primer športni dogodki." (Iz učbenika: "Fotografie und Recht", Kötz/Brüggemann, mitp-Verlag, april 2009, 34,95 evra, približno 200 strani)
Slika 2-8: Če Mick Jagger (sicer že 52 let aktiven v glasbeni industriji!) s svojimi Rolling Stones da koncert, organizatorji ne bodo vztrajali pri izpolnjevanju svojih pogojev, če bi to ogrozilo nastop skupine. Slika prikazuje Micka Jaggerja na koncertu Rolling Stones v berlinskem olimpijskem stadionu 15. junija 2003. Medtem (2014) so Rolling Stones že več kot pol stoletja na odru. Govorice o razpustitvi skupine - redno so bile najavljene notranje spore, večinoma med Mickom Jaggerjem in Keithom Richardsom - so vedno obstajale v zgodovini skupine Stones. Verjetno so tudi poskrbele, da so bili koncerti redno razprodani - iz strahu potencialnih obiskovalcev koncerta, da se res bliža razpad skupine in da je to zadnja priložnost, da Stones vidijo v živo. Verjetno pa je to le del genialnega trženja Stones, ki so že v šestdesetih letih svoje podobe »hudih fantkov rock 'n roll-a« umetno gradili (čeravno so dejansko izhajali iz dobrih, meščanskih razmer). (Slika © 2003: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Kot je bilo pravkar navedeno, gre pri hišni pravici za to, da gre za zaprte dogodke. To pomeni, da dogodek ni nujno treba potekati v »hiši«, da velja hišna pravica. Tudi dogodki na prostem, ki pa so na primer »zaprtega« s pomočjo ograje, tako da kdorkoli ne more prosto vstopiti na primer na festivalsko prizorišče, spadajo pod hišno pravico. Še posebej veliko glasbenih festivalov poleti so območja, kjer potekajo dogodki, ograjena z ograjo ali steno iz desk. To seveda služi predvsem temu, da se na vhodih postavijo ena ali več blagajn in od obiskovalcev festivala zahteva vstopnina. S tem organizator pridobi tudi hišno pravico. Odločilno pa je prost dostop, ki zdaj s pomočjo zapornih ukrepov pri večini festivalov ni več možen.
Obstajajo pa tudi glasbeni festivali, ki namerno opuščajo zapiranje, da bi omogočili vsem brezplačen dostop do dogodka. Ti "brezplačno-in-na-prostem-festivali" so običajno organizirani z veliko strasti in spodbujani s strani mesta iz kulturnih razlogov. Ti dogodki brez sponzorjev niso mogoči, saj sponzorji dogodke uporabljajo za promocijo in si želijo pri ciljni skupini ustvariti pozitivno podobo blagovne znamke.
Slika 2-9: Bochum Total je tak uspešen (in že vrsto let uveljavljen) glasbeni festival, ki vsako leto poteka poleti v središču Bochuma in je prost dostop za vse. Letos pričakujejo približno milijon obiskovalcev na dogodku brezplačnega dostopa. Tukaj lahko tudi fotografi iz množice gledalcev (lokacije praviloma niso slabše kot v fotografski jami, ki je rezervirana samo za akreditirane fotografe) naredijo koncertne posnetke, ne da bi se morali prej zapletati v pridobivanje akreditacije. (Nasvet: Pravočasno si zagotovite enega od sprednjih sedežev; najbolje je, če se pojavi vsaj pol ure pred začetkom koncerta). Ta posnetek kitarista skupine Apologies, I Have None, je nastal julija 2013 na Bochum Total. Stal sem v prvi vrsti med drugimi obiskovalci koncerta, saj sem se odločil za fotografiranje šele povsem na hitro, zato akreditacija ni bila več mogoča.
V nasprotju sodelavcem v novinarski jami sem imela manj prostora za roko, vendar sem imela prednost pred njimi, da zaradi nekoliko večje oddaljenosti od odra nisem imela tako zvane "perspektive od spodaj". Nikon D4 s 1,4/85mm Nikkor. 1/1600 sekunde, zaslonka 2, ISO 2500.
(Fotografija © 2013: Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de)
2.3 Pravica do panoramske svobode
Številni fotografi menijo, da imajo pravico do panoramske svobode pri fotografiranju koncertov na prostem. Vendar to ni res, kot kaže pogled v avtorski zakonik:
§ 59 UrhG - Dela na javnih mestih
"(1) Dovoljena je reprodukcija, širjenje in javno predvajanje del, ki se trajno nahajajo na javnih poteh, cestah ali trgih, z uporabo slikarstva ali grafike, s fotografijo ali s filmom. Pri stavbah se te pravice nanašajo le na zunanji pogled."
Odločilni sta dve merili "trajno" in "javno". "Brezplačno-in-zunaj-podnevi-festival" je sicer po definiciji "javno", vendar nikoli "trajno", saj se nahaja le začasno v javnosti. Po koncu festivala se odri znova podrejo, razstavljeno je luči in oprema za dogodke ter prav tako glasbila. A panoramska svoboda po § 59 UrhG zajema fotografije zunanje podobe stavb, če so bile posnete z javne poti, ceste ali trga. Enako velja za druga avtorsko zaščitena dela, kot so na primer kiparstva, instalacije itd. Začasne umetniške akcije (npr. glasbeni festivali) pa niso trajna dela v smislu § 59 UrhG.
2.4 Ali imajo (koncertni) fotografi tudi pravice?
Da. Seveda!
Avtorska pravica
"Avtorska pravica nastane z ustvarjanjem fotografije same, zato je ni treba vložiti prošnje. Vsak avtor ima pravico, da je ob objavi fotografije, kar velja tudi za oglaševanje, imenovan po imenu (ali drugače, na primer internetni domeni), kar je za nas fotografe pomembno marketinško orodje. Avtorska pravica pri osvetljenih delih ostaja veljavna 70 let po smrti avtorja, pri fotografijah pa 50 let." (iz učbenika: "Fotografija in pravo", Kötz/Brüggemann, založba mitp, april 2009, 34,95 evra, približno 200 strani). Naše fotografije so avtorsko zaščitene. Ni pomembno, ali so fotografije posebej umetniško oblikovane ali preproste kot fotografija na hitro. Ta razlika med "fotografijami" in "osvetljenimi deli" je pomembna le v zvezi s trajanjem zaščite slik: Avtorska pravica pri osvetljenih delih ostaja veljavna 70 let po smrti avtorja, pri fotografijah pa 50 let.
Slika 2-10: Pomembno je vedeti: Tudi ta fotografija s koncerta skupine Wir sind Helden je avtorsko zaščitena. Te zaščite nisem moral zaprositi, ampak je nastala v trenutku, ko sem sprožil sprožilec (torej v trenutku, ko je slika nastala, torej hkrati). Nikon D3S s 1,4/85mm Nikkor. 1/250 sekunde, zaslonka 3,5, ISO 2000.
(Fotografija © 2011: Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de)
Za koncertno fotografijo je ključno, kaj je bilo dogovorjeno med posameznimi pogodbenimi strankami. Drugače povedano: Če sprejmemo vsako »klobasanje pogodbe« koncertnih prirediteljev (na primer zaradi slabe pogajalske pozicije), se ne moremo pritoževati, da smo odstopili od svojih umetniških in gospodarskih svoboščin.
Seveda kot posamezen fotograf težko vedno dosežeš svoje želje. Zdi se, da je bolje opisati običajno situacijo z »Ali se strinjaj ali odidi!«. Drugače povedano: Fotografi moramo slediti pogojem koncertnih prirediteljev - ali pa opustiti poročanje s pomočjo fotografije.
In prav tu je točka, ki naš položaj niti ni tako slab: Če lahko prepričamo tudi druge kolege iz medijev, da bomo vsi skupaj - brez »lomilcev stavkov« iz naše vrste - bojkotirali koncertne prireditve, na katerih je akreditacija možna samo z podpisom kneblovske pogodbe, bodo tudi glasbeniki in koncertni prireditelji nekega dne spoznali, da so odvisni od dobrega dela (novinarskih) fotografov. Saj so lepe fotografije koncerta tudi odlično - in predvsem brezplačno - oglaševanje za to.
Naslednji (v preteklosti dejansko postavljeni) pogoji (»klobasanje pogodbe«), ki jih ne bi smel sprejeti noben koncertni fotograf:
• Pravica veta organizatorja ali glasbenika v zvezi z objavo fotografij koncerta: Ta omejitev pomeni cenzuro! Svoje odločitve ne pustite z drugih strani, ko gre za odločanje, katere fotografije lahko objavite!
• Skrajšanje časa fotografiranja na 10 sekund prvih 3 pesmi. To je zgolj šikaniranje in pomeni, da ste pod velikim stresom, saj kdo lahko v 30 sekundah ustvari umetniško vredne rezultate? Izjemna fotografija bi bila preprosto naključje - in ne rezultat veščine.
• Predpisani koti posnetkov: Ne dovolite, da vas ne-fotografi omejujejo glede oblikovanja slike! Nasprotno, zagovarjajte, da potrebujete svojo umetniško svobodo, da dosežete dobre rezultate.
• Predpisana obdelava slik (na primer oblikovanje umetnikov): Spreminjanje slik ni več nenavadno (na žalost!) v poročanju o slikah, kamor spada tudi koncertna fotografija, vendar še ni nujno običajno (glejte Vodič 10: Obdelava). Zato se izogibajte, če umetnik zahteva retuširanje zaradi samoljubja. Še posebej zato, ker vam takšna zahtevna obdelava slik odvzame čas (in s tem tudi denar).
Zaključek
V fotografiji ni področja, kjer bi imeli fotografi toliko omejitev kot pri fotografiranju koncertov. Vendar se ne pustite ustaviti! Tudi če posameznik v slabšem pogajalskem položaju stoji nasproti koncertnim organizatorjem in glasbenikom (ali njihovemu upravljanju), ni priporočljivo, da bi slepo podpisali vsak predloženi dogovor. Vsaj takrat, ko pogoji pogodbe vodijo do tega, da je umetniška ali gospodarska svoboda fotografov bistveno okrnjena, je bolje povsem odreči se slikovni reportaži! Ko se fotografi med seboj dogovorijo, bodo organizatorji, glasbeniki in managerji hitro spoznali, da sicer niso odvisni od posameznega fotografa; vendar pa tudi, da ne morejo zanemariti storitev in sposobnosti fotografov nasploh.
Slika 2-11: Če na koncertnih fotografijah ne bo več prikazov v tisku, bo manjkala pomembna oglaševalska učinkovitost za glasbenike. Namreč, koristi od tega, da se poroča brezplačno o njih in njihovih (uspešnih) koncertih. Prav te fotografije spodbujajo bralce časopisov in revij, da si želijo ponovno obiskati koncert svojega najljubšega banda.
Zato koncertni fotografi nismo le prosilci glede na glasbenike in koncertne organizatorje, temveč tudi poklicni umetniki, ki s svojimi fotografijami pomembno prispevajo k temu, da sploh lahko koncerti potekajo v množici. Jan Delay z bendom avgusta 2010 v okviru festivala Zeltfestivals Ruhr. Nikon D3S z 2,8/24-70mm Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 55mm. 1/2000 sekunde, zaslonka 5,6, ISO 3.200.
(Fotografija © 2010: Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de)
2.5 Licenčnine: Izračun in pogajanje
Kdor želi prodati svoje (koncertne) fotografije, bo seveda razmišljal o tem, koliko lahko dobi za posamezno fotografijo. Predvsem za začetnike je zelo težko določiti prodajno ceno.
Slednji koncept uporabniških pravic naj vam pomaga, da dobite občutek, kaj je "primerna" cena.
Po navadi strokovni koncertni fotografi ne prodajajo več "fizičnih" fotografij ("odtiskov"), temveč uporabniške pravice. Tudi kadar so v izjemnih primerih še vedno fizično obstoječe fotografije posredovane (v dobi interneta je že običajno posredovanje digitalnih fotografij), se cena ne določa glede na vrednost tiskane fotografije, temveč glede na obseg, kako si kupec želi uporabljati fotografije.
Tukaj se razlikuje med vsebinsko, prostorsko in časovno uporabo.
Vsebinska uporaba:
Tukaj je odločilno, za kaj se fotografije uporabljajo. Obseg je večji, čim več vrst uporabe slikovnega obdelovalca predvideva. Primeri so: Uporaba fotografij v dnevnem časopisu za poročanje, za revijo za ilustracijo članka o zgodovini banda, za naslovnico najnovejše CD banda, za plakat banda, kot reklamni letak za naslednje koncertno turnejo itd. Jasno je, da bi moral biti honorar, ki bi ga moral fotograf dobiti za fotografije, večji, če je predvidenih več vrst uporabe.
Prostorska uporaba:
Pri obsegu prostorske uporabe gre za to, kje (geografsko gledano) naj bi fotografije sploh prikazane. Razlika je, ali naj se fotografije pojavijo le v lokalnem delu bochumskega dnevnika ali v nemški reviji ali celo evropsko ali svetovno. Večje kot je geografsko območje, na katerem se fotografije objavijo, višji naj bi bil tudi honorar fotografa.
Časovna uporaba:
Če prodate fotografijo za plakat, ki opozarja na prihajajočo turnejo prikazane skupine, bi moral biti vaš honorar večji, čim dlje bodo plakati viseli (čim dlje bo trajala turneja). Lahko se razume, da fotografije na plakatu, ki le dva tedna opozarja na prihajajoče koncerte skupine, prinesejo manj honorarja kot če bi plakat visel mesece na mestnih obvestilnih deskah itd. Velja načelo: čim dlje traja uporaba, toliko večji je dohodek za zagotovitev fotografij.
Ta koncept uporabniških pravic ne pove ničesar o dejanski višini cen za slikovne honorarje; služi le za razlikovanje, kadar so načrtovane različne uporabe (v vsebinskem, prostorskem ali časovnem pogledu) fotografij.
Ne smemo pozabiti, da honorarji za slike niso "določeni" nekje - ampak so posledica pogajanj med ne dajalcem avtorskih pravic (nami fotografi) in uporabnikom (uporabnik slike). Dejstvo, da so zaradi digitalnega poplava slik prodajni prihodki za uporabo avtorskih pravic za fotografije precej padli, je dokaz tega. Tudi dodelitev pravic za uporabo fotografij ("prodajno izkupiček") podleže tržnim zakonom ponudbe in povpraševanja.
Kdor pa še vedno pričakuje "konkretne cene" za dodelitev svojih uporabniških pravic za fotografije na tem mestu, naj se sklicuje na publikacijo "Slikovni honorarji 2014" MFM (Združenje srednješolskega trženja fotografij) BVPA (Savez srednješolskih fotografskih agencij in arhivov e.V.): "Slikovni honorarji MFM, ki so bili letno pregledani in posodobljeni, so kot tiskana različica na voljo od februarja. Pregled tržnih nadomestil za uporabo slikovnih pravic služi tržnim udeležencem - tako ponudnikom slik kot tudi kupcem slik - kot izračunski in pogajalski okvir." (Vir: http://www.bvpa.org/news/1026-mfm-bildhonorare-2014)
Te smernice za honorarje ne smete videti kot fiksno vrednost v pogajalski igri za "primerno" ceno za uporabo fotografij, temveč kot približno smernico v okviru cenovnih pogajanj med ponudnikom in kupcem. Mimogrede, redno jih uporabljajo tudi nemška sodišča kot referenco, kako ceniti uporabo fotografij.
Slika 2-12: Kolikšno honorar bi lahko za to fotografijo Wolfganga Niedeckena, frontmana skupine BAP, zahteval? No, odvisno je od tega, za kaj bo fotografija uporabljena (naslovnica CD-ja prinese več honorarja kot objava v dnevnem časopisu, ki poroča o včerajšnjem koncertu), kako dolgo bo fotografija objavljena (na primer, velika razlika je, ali naj bo fotografija le za 1 dan, na primer v dnevnem časopisu, ali pa 20 let ali več, na primer na naslovnici CD-ja) in kako velika je geografska razširjenost fotografije (bo objavljena le v Kölnu ali celo po celem svetu?). Priporočila za honorarje "Slikovni honorarji 2014" MFM BVPA nudijo dragoceno usmeritev pri pogajanjih z uporabnikom fotografij. Nikon D3S s 1,4/85mm Nikkor. 1/400 sekunde, zaslonka 2,2, ISO 1250.
(Fotografija © 2011: Jens Brüggemann, www.jensbrueggemann.de)
