Tukaj je pregled posameznih poglavij:
Del 01 - "Sanjski poklic" koncertni fotograf?
Del 02 - Pravni vprašaji
Del 03 - Posebnosti koncertne fotografije
Del 04 - Vedenje v "zajeti jami"
Del 05 - Smiselna oprema za koncertne fotografe
Del 06 - Nasveti in triki profesionalcev v (koncertni fotografiji)
Del 07 - Oblikovanje slike (del 1)
Del 08 - Oblikovanje slike (del 2)
Del 09 - Priporočljive nastavitve kamere
Del 10 - Zaključek
V koncertni fotografiji smo fotografi - iz razlogov svobode tiska, novinarskega poročanja, marketinških razlogov itd. - zgolj "prestrpeli". Nismo ljubljeni pri nikomer: ne pri glasbenikih, njihovem managementu, prireditelju, varnostnikih ali pri oboževalcih v občinstvu. To je razumljivo vsaj ob bližnjem razmisleku:
Glasbeniki niso prav navdušeni, ko delujemo v jamah v neposredni bližini do njih (pogosto so glasbeniki "dosegljivi"). Predstavljajte si, da morate pred občinstvom imeti govor ali nastopati na koncertu, pri čemer se okoli vas valja kopica fotografov. To moti, odvrne pozornost!
Tudi menedžerji nas ne maramo (razen če potrebujejo aktualne slike svojih "varovancev"). Lahko bi posneli slike (in jih objavili!), ki menedžmentu niso všeč (neugodne poze umetnikov, vidne madeže znoja, mrk izraz itd.). Menedžment bi rad nadzoroval vse, da prepreči negativno poročanje (kar vključuje tudi neugodne slike). To pa ni mogoče pri novinarskih fotografskih delavcih; zato nas vidijo kot nujno zlo in ne kot podpornike pri promociji njihovih podpisanih glasbenikov.
Tudi prireditelji bi bili veseli, če nas ne bi bilo, saj opravljamo "delo" (v smislu organizacijskih zadev). Zaradi nas fotografov se morajo urejati zahteve, preverjati in odobravati akreditacije, tiskati in razdeljevati legitimacije za novinarske jame in še veliko več.
Tudi varnostniki v jami nas vidijo kot motilce. Namen varnostnikov je skrb za varnost, mi pa jim to nalogo malce zapletamo.
In nazadnje motimo - nehoteno - tudi užitek na koncertu mnogih gledalcev, vsaj tistih v prvih vrstah, ki jim zakrivamo pogled. In četudi ne zakrivamo pogleda nikomur, na primer ker je oder dvignjen, z našimi premiki itd. odvračamo pozornost od dejanskega dogajanja na odru.
Slika 4.1: Culcha Candela 20. avgusta 2011 na festivalu v šotoru Ruhr v Bochumu/Wittnu. Tu je lepo videti novinarsko jamo, v kateri je še vedno nekaj fotografov na drugem koncu, medtem ko so nas že varnostniki odvedli (bolj primerno bi bilo reči "odplavili"). Fotografiral sem malce v zadnjem trenutku, zadnja priložnost za sliko prizora. In takoj zatem so bili tudi drugi fotografi odvedeni iz jame.
Včasih je dovoljeno, da fotografi po prvih treh pesmih (kjer je dovoljeno fotografiranje) ostanejo med občinstvom za preostanek koncerta. Vendar je pogoj, da fotoaparat ostane spravljen v fototorbi. Nikon D3S z 4,0/24-120-mm-mikro-Nikkor, pri uporabljeni goriščni razdalji 24 mm. 1/60 sekunde, zaslonka 4,0, ISO 3200.
(Slika © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 4.2: Če je oder minimalno višji od novinarske jame, je perspektiva za nas fotografe bolj ugodna, saj ni treba, da vse slike posnamemo tako zelo od spodaj navzgor. Vendar tako precej bolj blokiramo pogled oboževalcem v prvih vrstah na umetnike. H-Blockx 31. avgusta 2010. Nikon D3S z 2,8/24-70-mm-mikro-Nikkor, pri uporabljeni goriščni razdalji 24 mm. 1/200 sekunde, zaslonka 2,8, ISO 5000.
(Slika © 2010: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
4.1 Delovanje neopazno
Iz navedenih razlogov je seveda pametno, da v novinarski jami delujemo čim bolj neopazno! Na koncu koncev nočemo motiti nikogar. Vedno si je treba zapomniti, da smo v določenem smislu "privilegirani", ker smo lahko - vsaj za kratek čas - brezplačno priča dogodku. In to še v ekskluzivnem položaju, popolnoma blizu glasbenikom, neposredno pred odrom.
"Zvezde" pa so glasbeniki, to fotografi nikoli ne smejo pozabiti! Na žalost sem že videl fotografe ("samonapihnjence"), ki so se - v vrtiljaku občutkov, v vzdušju zabave - "slavili" v novinarski jami tako, da so se obrnili proti občinstvu, v zmagoviti pozi posneli "selfije" (s kitaristi na odru v ozadju) ter te samoslikice takoj objavili na facebooku ali drugih "socialnih" omrežjih. V resnici je to precej nerodno ...!
Uveljavljeni, izkušeni koncertni fotografi tega nikoli ne bi počeli. Njihov cilj je ustvariti izjemne, visokokakovostne slike s koncerta. Biti zanesljiv poslovni partner glasbeni industriji, ki diskretno, učinkovito in dobro opravlja svoje delo. Prijetno (in v novinarski jami tudi "neopazno") sodelovanje je pogoj za to, da bo naslednja želja po akreditaciji pri prihajajočih koncertnih dogodkih ponovno pozitivno odobrena. Fotograf, ki se obnaša neprijetno in moteče, ne bo hitro ponovno akreditiran, saj se takšno vedenje razširi tudi znotraj glasbene skupnosti in tudi drugi prireditelji bodo obveščeni o "črnih ovcah" znotraj fotografske skupnosti.
Slika 4.3: Jan Delay z bendom (in nekaj koncertnimi fotografi) 20. avgusta 2010 na festivalu v šotoru Ruhr. Umetnik med koncertom potrebuje stik z občinstvom, da vidi reakcije (ali so "navdušeni" ali ali iskra še ni preskočila). To je zelo pomembno, da se lahko ustrezno odzove in izvede profesionalen nastop. Fotografi, ki se obnašajo preveč izstopajoče, bi le motili, morda celo živčili umetnika in na koncu zmanjšali kakovost koncerta. Nikon D3S z 2,8/24-70-mm-mikro-Nikkor, pri uporabljeni goriščni razdalji 24 mm. 1/250 sekunde, zaslonka 3,5, ISO 5000.
(Slika © 2010: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 4.4: Veliko navdušenih (plačujočih!) oboževalcev (tukaj na Culcha Candela-koncertu 20. avgusta 2011) stoji za nami koncertnimi fotografi. Veselijo se nastopa svojih idolov, želijo si uživati na koncertu čim bolj nemoteno. Se razume, da se fotografi v jarku obnašajo čim bolj neopazno!
To na primer pomeni, da ne zapiramo nepotrebno pogleda na oder in večkrat zamenjamo stališče, da ne stojimo ves čas pred istimi gledalci (in omejujemo njihov pogled - vsaj delno). Nikon D3S z 4,0/24-120-mm-Nikkor, pri uporabljeni goriščni razdalji 24mm. 1/320 sekunde, zaslonka 4,0, ISO 3200.
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Zaključek: Pravzaprav samoumevno, vendar včasih opazimo fotografe, ki se neprimerno obnašajo: pri fotografiranju v tiskovnem jarku naj bi bili koncertni fotografi čim bolj neopazni. Pomembno je, da se šov, ki poteka na odru (in ne pred njim), ne moti. Za profesionalne glasbenike (in njihovo vodstvo ter organizatorje koncertov) gre za to, da zaslužijo svoj preživeli. Zato naj bi šov potekal čim bolj gladko. Fotografi, ki motijo, ovirajo profesionalce pri zaslužku - in da ti ne razumejo zabave, verjamem, da tudi razumemo.
Gledalci pa si prav tako želijo videti odličen nastop. Želijo si preživeti nekaj lepih ur in so (drago) plačali zato. Želijo si doživeti svoje idole v živo na odru - in ne fotografov, ki se izpostavljajo.
4.2 Kollegialno vedenje
Zaradi tega, ker v tiskovnem jarku ponavadi ni veliko prostora za fotografe (in pogosto ležijo dovolj "pasti" na neosvetljenem tleh), so svetlobni pogoji zelo težki in nepredvidljivi (glej prejšnje vadnice, poglavje 3.3) ter je tudi čas fotografiranja močno (običajno na prvih treh pesmih) omejen (- časovni pritisk!). Večina koncertnih fotografov se počuti izredno "pod streho", saj morajo v kratkem času in kljub težkim okoliščinam vsaj nekaj uspešnih fotografij "narediti".
Ta pritisk je še toliko večji, če se fotografu ali fotografinje fotografiranje kosa z zaslužkom za preživetje in si ne more privoščiti, da bi prišli brez uporabnih ("tiskalnih") rezultatov v redakcijo.
To počutje, pod stresom pa včasih pripelje do tega, da se običajno tako prijazni in zadržani, včasih celo raje sramežljivi fotograf nenadoma, ob vstopu v tiskovni jarek, spremeni v "divjega zver" in z uporabo komolcev brani svoj obetaven položaj ter med napredkom koncerta na boku odra brez zadržkov osvaja nova stališča ob robu odra, ne da bi skrbel za druge fotografe, ki že fotografirajo tam.
Vendar pa, kot velja tako pogosto v življenju: prijateljsko, kolegialno vedenje na koncu prinese več kot "taktika samotarja". Srečamo se večkrat v življenju (še posebej v koncertni fotografiji) in če srečamo kolege na začetku koncerta, s katerimi smo povezani s prijateljstvom, je zagotovo bolj prijetno kot biti pogledan z zlobnimi pogledi zaradi ščepcev na zadnjem koncertu in se nato bati, da boš zdaj sam tisti, ki od drugih fotografov ne sme pričakovati nobenega spoštovanja.
Zaključek
Torej: Obnašajte se kolegialno, na koncu boste s tem bolj uspešni kot z brezobzirnim vedenjem! In če vas (kot se je meni že zgodilo) dobi boleč udarec z objektivom sosednjega fotografa po glavi, ne domnevajte avtomatično, da je to bilo namerjeno. Lahko se zgodi, da se je fotograf(moški ali ženska) tako poglobil(a) v oblikovanje slike, da je druga kamera nehote preveč zamahnila pri obračanju ali menjavi objektiva.
Slika 4.5: Ta fotografija je bila posneta med nastopom skupine Sunrise Avenue 27. avgusta 2012. Vzorčno sta oba fotografa v ospredju, ki puščata dovolj prostora, tako da lahko vsak od njih fotografira nemoteno. Vendar niso vedno pogoji za fotografiranje v jarku tako "udobni" kot tukaj: Pogosto vladajo gneča. Gotovo je vsak koncertni fotograf že dobil komolček v stran ali objektiv po glavi… Seveda nepričakovano, a zato ni manj boleče. Vendar je treba ostati hladen in se osredotočiti na fotografiranje za preostanek časa, ki je na voljo; rano na glavi se lahko poskrbi tudi nekaj minut kasneje. Konec koncev, če prinesete uspešne, izjemne fotografije s koncerta, bo rana na glavi veliko manj bolela! Nikon D4 z 2,8/14-24-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 14mm. 1/500 sekunde, zaslonka 2,8, ISO 4000.
(Foto © 2012: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
4.3 Upoštevajte (varnostne) napotke
Pri akreditaciji fotografi pogosto prejmejo informativno gradivo ali vsaj ustno navodilo, kaj je med koncertom dovoljeno fotografirati in kaj ne. Upoštevajte to!
Tipični (varnostni) napotki so na primer:
Kdaj se fotografi spustijo v tiskovni jarek (navadno le nekaj sekund pred začetkom koncerta). Koliko časa (3 pesmi?) smemo fotografi fotografirati? Uporaba bliskavice med koncertom je prepovedana. So dovoljene le določene točke ali se lahko fotografi prosto gibajo v tiskovnem jarku? Uporaba robu odra za naslon fotoaparata pri fotografiranju je prepovedana. Stvari (jakne, foto nahrbtniki ipd.) ne smejo biti odložene na robu odra ali na zvočnikih.
Varnostnik ima pooblastila in lahko - iz aktualnih razlogov, na primer v primeru nesreč ali iz varnostnih razlogov - po lastni presoji omejuje pravice fotografov, ki so bile dodeljene pred začetkom koncerta. Foto torbe ne smejo biti odložene na tla (možnost spotikanja za druge fotografe!). Svetilke v tiskovnem jarku se ne smejo uporabljati. Po fotografiranju morajo vsi fotografi zapustiti prizorišče dogodka. Če oddajo kamere, lahko nato brezplačno prisostvujejo preostanku koncerta (vendar ne več v tiskovnem jarku, temveč med publiko). Itd. (Obstaja veliko predpisov in varnostnih napotkov; tu sem navedel le nekaj tipičnih). Če obstajajo omejitve, so te najpogosteje posledica potrebe po upoštevanju varnostnih vidikov ali stroga navodila, ki jih je glasbenik oziroma njihovo vodstvo dalo organizatorju koncerta, kaj smejo fotografi in kaj ne smejo. V prvem primeru, ko gre za varnost in nemoten potek koncerta, je samoumevno, da je treba upoštevati te napotke. Verjetno nihče noče biti odgovoren, če zaradi lastne krivde na primer reševalci ob reševanju poškodovanih ovirajo.
V drugem primeru je pravično upoštevati smernice, da ne bi "potegnili za nos" organizatorja, ki v tem primeru deluje kot nekakšen posrednik med fotografi in glasbeniki. Končno je odgovoren do glasbenikov in njihovih menedžerjev ter če se fotografi ne držijo pravil, se mu bodo glasbeniki ali menedžerji očitali o kršitvi pogodbe (in po potrebi zahtevali odškodnino ali opravili že dogovorjeno pogodbeno kazen).
Ker fotografi s koncertnim prirediteljem sklenejo pogodbeno razmerje, to je akreditacija z določili, lahko samo ta poskrbi, da se v skladu z dogovori deluje v tiskovnem jarku (ali po celotnem prizorišču koncerta). Glasbeniki in menedžment pa bodo prireditelju koncerta očitali kršitev pogodbe, če se fotografi obnašajo drugače, kot je bilo dogovorjeno med glasbeniki/menedžmentom in organizatorjem koncerta, saj je ta odgovoren za to, kaj se zgodi med prireditvijo koncerta:
Običajno pogodbeno razmerje:
Glasbenik/Uprava <-> Koncertni prireditelj <-> Koncertni fotografi
Zavedajte se, da koncertni prireditelji zgolj izvajajo stroge smernice glasbenikov oziroma njihove uprave. Ali pa zaradi organizacijskih ali varnostnih razlogov postavijo dodatne predpise za fotografe. Ob kršitvah fotografi ne morejo prevzeti odgovornosti "na lastno pest", ampak s tem neposredno škodujejo koncertnemu prireditelju. In s tem tistemu, ki bo nekoč spet priredil koncerte in kjer bomo fotografi znova prosili za (brezplačno) akreditacijo ...
Slika 4.6: Tokio Hotel s pevcem Bill Kaulitz 05. aprila 2007 v Varšavi. Beseda "Fan" izvira iz "fanatično" in jasno je, da se glasbeniki pogosto trudijo, da občinstvo ne pride preblizu njim, saj so navdušeni oboževalci že večkrat splezali na oder, da bi se dotaknili svojega idola, mu osebno predali plišasto igračo ali ga objeli. Pri tem lahko umetnika hitro zmedejo in natančno načrtovana predstava lahko pride do prekinitve. Da se temu izogne, mora koncertni prireditelj upoštevati preprečevanje takšnih nevarnosti v svojem varnostnem konceptu (in ustrezno izvajati). Tudi mi fotografi se moramo temu prilagoditi, kajti varnost in brezhiben potek predstave imata prednost!
(Foto © 2007: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Slika 4.7: H-Blockx (s pevcem Henning Wehland na mikrofonu neposredno pred novinarji) na svojem koncertu 31. avgusta 2010 na festivalu v šotoru Ruhr v Bochumu/Wittenu. Če je stik med glasbeniki na odru in fotografi v novinarskem jarku tako tesen, je razumljivo, da se morajo fotografi strogo držati varnostnih napotkov, ki so jim bili posredovani s strani prireditelja ob akreditaciji! Na primer, ne bi bilo mogoče, da bi fotograf na tem koncertu svojo torbo za fotoaparat položil na rob odra, da bi lahko hitreje in udobneje zamenjal objektiv ... Nikon D3S s 2,8/24-70 mm-mikro-Nikkor, pri uporabljeni goriščni razdalji 26 mm. 1/320 sekunde, zaslonka 2,8, ISO 5000.
(Foto © 2010: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
4.4 Upoštevati navodila varnostnikov
Tudi če se koncertni prireditelji trudijo, da bi fotografi pred koncertom prejeli čim več informacij in smernic o njihovem ravnanju med koncertom, vseeno ne morejo napovedati prihodnjih dogodkov in načrtovati vseh dogajanj med koncertom do najmanjšega detajla.
Zaradi možnosti hitrega odzivanja na nepričakovane dogodke (kot so izbruhi panike pri nekaterih oboževalcih v občinstvu, omedlevica, razvoj dima, metanje predmetov iz občinstva, poskusi vdora na oder itd.) ter izpolnjevanja (varnostnih) interesov koncertnih prirediteljev je ob akreditaciji vedno poudarek na tem, da ima varnostnik, ki nadzoruje potek celotnega koncertnega dogodka, popolno pooblastilo in da se morajo vsi fotografi strogo držati njegovih navodil.
Opomba
"Kot je že razloženo, je varnostnik podaljšana roka organizatorja dogodka, ki ima hišno pravico. Tako je beseda varnostnika zakon, ali nam je všeč ali ne.
Zaradi praktičnosti navadno ni mogoče in tudi ni smiselno, da bi varnostnik pojasnjeval svoja navodila. Zato se pogosto zgodi, da so odločitve videti kot velika samovolja. Vendar si mora vsak koncertni fotograf zavedati, da je osrednja naloga varnostnika vzdrževanje ali obnavljanje varnosti vseh vpletenih (…)."
(Iz: Koncertna fotografija; Brüggemann, Becher, Meister, Darmer, Lippert; založba mitp 2012; 186 strani; 24,95 evra).
Slika 4.8: (Še) prazen novinarski jarek nekaj minut pred začetkom koncerta. Fotografi še ne smejo vstopiti v jarek; čakanje je naročeno, dokler varnostnik (impressum zastopnika je tukaj na levi sliki) ne da znaka in ne odpre ograj akreditiranim fotografom. In potem se običajno v zelo kratkem času začne!
(Foto © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Z uporabo sodobnih komunikacijskih metod („ušesni vtič“) so člani varnosti med seboj odlično povezani. Tako lahko vsak od njih hitro dobi informacije o dogajanjih, ki potekajo tudi zunaj njihovega vidnega polja, na primer na drugem koncu koncertne dvorane, saj je varnost v idealnem primeru razporejena po celotnem koncertnem prizorišču. Tako se zgodi, da posamezni člani že vedo za morebitne nevarnosti, tudi če se le-te dogajajo nekje drugje.
Za nas koncertne fotografe to pomeni, da se moramo strogo držati navodil varnosti, saj imajo pogosto informacije, ki jih mi nimamo, zato nam pogosto ni jasen razlog za določena navodila. Pomembno pa je, da ima varnostnik informacije, do katerih mi fotografi nimamo dostopa, ter da je pooblaščen, da nam daje navodila. Ta navodila praviloma ne bodo samovoljne narave, ampak bodo služila varnosti vseh udeležencev in poskrbela za nemoten potek koncerta.
Slika 4.9: Culcha Candela na koncertu 20. avgusta 2011. Ko v občinstvu popolnoma navdušeni oboževalci ob pogledu na svoje idole začnejo hiperentilirati ali celo omedlevati, je nujen hiter odziv reševalcev. Varnostnik mora poskrbeti za nemoten reševalni poseg, kar včasih pomeni, da se morajo fotografi hitro in hitro umakniti iz novinarskega jarka, da omogočijo hitro premikanje reševalcev in morebitno reševanje onesveščene osebe. Nikon D3S s 4,0/24–120 mm-mikro-Nikkor, pri uporabljeni goriščni razdalji 24 mm. 1/100 sekunde, zaslonka 5,0, ISO 2000.
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Zaključek o temi
Ko varnost daje navodila, jih je treba nemudoma upoštevati in brez odlašanja slediti. Zaradi telekomunikacijske povezanosti med svojimi člani varnost običajno razpolaga z več informacijami kot vi, zato imajo navodila običajno tudi (varnostno pomemben) ozadje.
Če ste dober partner v fotografskem jarku, bo varnost verjetno podpirala tudi fotografa in razumela naše potrebe.
Kratko pozdravljanje s pogledom in prikimavanjem ob vstopu v jarek ustvari sproščeno vzdušje in tlakuje pot k dobremu sodelovanju.
Ko obe strani spoštujeta delo druge strani in ga ne ovirata, ampak ga po najboljših močeh podpirata pri obvladovanju, se bo razvilo partnersko razmerje, od katerega bosta lahko obe strani koristili tudi pri naslednjem koncertu.
Nasprotno, kdor se neprimerno obnaša v fotografskem jarku, ne upošteva takoj navodil varnosti in nato še razpravlja, zagotovo ne bo podprt in spodbujen pri svojem delu, da bi ustvaril izjemne koncertne fotografije.
4.5 Premišljeno ukrepanje
Fotografski jarek ob robu odra je pogosto poln tehnične opreme za dogodke. Tam ne najdemo samo zvočnikov, temveč tudi razsvetljavo in seveda ogromno kablov. Idealno je, če so ti dobro skriti, vendar sem že doživel dovolj koncertov, kjer je ob robu jarka, blizu odra, vladal kabelski nered. Takšne pasti so lahko nevarne, še posebej zato, ker v jarku običajno ni svetlobe in uporaba svetilk za fotografe običajno ni dovoljena.
Slika 4.10: Pozor, past za spotikanje! Tukaj so kabel med zvočniki jasno vidni. Vendar je bil posnetek narejen pri visoki svetlobni občutljivosti 3.200 ISO in v času, ko je bil jarek skoraj popolnoma prazen. V gneči, ko se v jarku zadržuje veliko koncertnih fotografov, se lahko zlahka spregledajo naokrog visoki ali ležeči kabli. Predvsem fotografi se, zaradi kratke na voljo stojijo, premikamo po jarku samo z DSLR fotoaparatom pred očmi, obrnjenimi proti odru (in pripravljeni na fotografiranje). Zato bodite previdni, saj zlomljena gleženj ne pomeni le bolečine, ampak tudi izpad dela za več tednov ali celo mesecev!
(Fotografija © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Poleg tega so, še posebej na prostem ali v šotorih, včasih v jarku tudi vdolbine, skozi katere potekajo električni kabli. Tu je enostavno spotakniti se, zviti nogo ali celo zlomiti nogo.
Zaključek: Zato bodite pozorni v jarku! Pazite, da zapustite prizorišče dogodka nepoškodovani! Najbolje je, da ob vstopu v jarek (pred začetkom koncerta je običajno še dovolj svetlobe v dvorani) poiščete morebitne pasti za spotikanje. V dvomu bi se fotografi morali premikati nekoliko počasneje in previdneje - tudi v naglici kratkega časa za fotografiranje.
4.6 Ne puščajte predmetov po jarku
Zaradi gneč in nejasne situacije v fotografskem jarku naj fotografi ne puščajo ničesar ležati, ampak naj imajo vse (opremo, oblačila itd.) pri sebi. To sicer zveni samoumevno, vendar je skušnjava velika, da se na primer postavi fotografski nahrbtnik, da bi se lažje premikali. Tudi oblačila, običajno jakne, se hitro odložijo, saj je v dvorani običajno zelo vroče, tako da se človek v majici hitro začne potiti, tudi če so zunaj negativne temperature.
Priporočljivo je vzeti majhen, raven fotografski nahrbtnik s seboj na koncert in ga nositi ves čas na hrbtu. Ta ne moti toliko pri obračanju ali menjavi lokacij.
Najbolje bi bilo, če bi lahko popolnoma odložili nahrbtnik ali torbo za fotoaparat. Toda potem bi morali delati z dvema fotoaparatoma, opremljenima z različnimi goriščnimi razdaljami, kar pa predstavlja tudi nevarnost, da bi fotoaparat, ki visi čez ramo, visel ali motil (ali bil izpostavljen udarcem in poškodbam).
Slika 4.11: Skoraj nemogoče, a resnično: Moj stabilen, vodotesen fotografski nahrbtnik "Ultralight" podjetja Rimowa je star skoraj 20 let - in še vedno dobro "deluje". Kupil sem ga, ker na njem celo lahko stojim - kar sem že pogosto izkoristil, kadar na snemanjih nisem imel lestve ali drugega načina, da bi dosegel dvignjeno mesto. V fotografskem jarku pa, med vsemi nagli delujočimi fotografi, se mi zdi stoj na mojem fotografskem nahrbtniku prenevarna, saj bi me močnejši udarec takoj zrinil dol. Na koncertih raje uporabljam enega od svojih fotografskih nahrbtnikov, saj ti motijo najmanj.
(Foto © 2012: Jens Brüggemann - www.jensbrueggemann.de)
Slika 4.12: U2 (tukaj soustanovitelj in pevec Bono) na koncertu v berlinskem olimpijskem stadionu 7. julija 2005. Da bi se lahko čim bolj svobodno premikali - če to sploh smemo - je pametno fotografirati koncert z čim manj opreme. Ni vedno treba imeti vseh objektivov s seboj; včasih vojna za "material" odvrača koncentracijo od motiva. Če lahko pred koncertom ugotovite, ali boste stali zelo blizu odra ali dlje stran, lahko primerno spakirate objektive. S širokokotnim zoomom in portretnim teleobjektivom ste običajno dobro opremljeni in pripravljeni na skoraj vse. Na tej fotografiji se dobro vidi varnost v njihovih rdečih jaknah, delno obrnjenih proč od odra (kar običajni obiskovalci koncertov nikoli ne bi storili!).
(Foto © 2007: DAVIDS/Sven Darmer - www.svendarmer.de)
