Tukaj je pregled posameznih poglavij:
Del 01 - "Poklic sanjskega koncertnega fotografa"
Del 02 - Pravna vprašanja
Del 03 - Posebnosti koncertne fotografije
Del 04 - Vedenje v "fotografski jami"
Del 05 - Smiselna oprema za koncertne fotografe
Del 06 - Nasveti in triki (koncertne fotografije) profesionalcev
Del 07 - Kompozicija slike (del 1)
Del 08 - Kompozicija slike (del 2)
Del 09 - Priporočljive nastavitve fotoaparata
Del 10 - Obdelava slik
Slika 6.1: Za ustvarjanje vzdušnih, nenavadnih koncertnih fotografij potrebujete poleg ustrezne foto opreme tudi malo izkušenj - ali vsaj nekaj dobrih nasvetov izkušenih fotografov. Seveda ima tudi majhen košček sreče svojo vlogo. Vendar, kot pravi pregovor: "Sreča je na strani pridnih!" Zato se ne smete zanašati le na srečo, saj boste v nasprotnem primeru redko odnesli domov posebne fotografije s koncerta. Tu je fotograf Sven Darmer uspel posneti pevca Depeche Mode, Dave Gahan, pred učinkovitim ozadjem odra (koncert dne 9. junij 2013 v Olimpijskem stadionu v Berlinu). Canon EOS-1D X z EF 2,8/70-200mm pri uporabljeni goriščni razdalji 142mm. 1/250 sekunda, zaslonka 7,1, ISO 3.200.
(Foto © 2013: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
6.1 Ustreznih metod merjenja osvetlitve
Naslednje metode merjenja osvetlitve so mogoče s večino sodobnih fotoaparatov:
• (sredinsko uteženo) Integralno merjenje
• Merjenje pike
• Merjenje več polj
Slika 6.2: Glasbeniki, kot vsi umetniki, so pogosto oblečeni v črno - kar ne olajša ravno merjenja osvetlitve za nas fotografe. Če glasbenik nekaj časa zadrži isti položaj, se včasih izkaže, da je uporaba metode merjenja pike smiselna.
Tako lahko izmerite obraz umetnika in določite vrednost, ki je neodvisna od nasprotne svetlobe odra. Tako lahko poskrbite, da bo oseba dobro vidna in prepoznana na fotografijah. Nikon D800 z 2,8/70-200-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 120mm. 1/1000 sekunda, zaslonka 5,6, ISO 1000.
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Pri integralnem merjenju se upoštevajo posamezne vrednosti svetlosti celotnega slike. Idealno je na primer za tipične počitniške fotografije ali fotografiranje velikih skupin v čim bolj normalnih svetlobnih razmerah (če ni prevelikih kontrastov). Pri varianti sredinsko uteženega integralnega merjenja je sredina slike močneje obtežena kot robovi (pri Nikon D4 je to krog v sredini s premerom 12mm, ki je obtežen z 75%).
Proizvajalci fotoaparatov predvidevajo, da so motivi, ki so pomembni za sliko, običajno postavljeni v sredino slike (npr. pri skupinskih posnetkih).
Slika 6.3: Peter Maffay na koncertu na berlinski Waldbühne (28. maja 2011). Če je motiv sestavljen iz enakega števila temnih predelov (npr. trak za kitaro, hlače) in svetlih predelov (npr. deli telesa kitare) ter preostala nevtralno svetla območja (npr. siva ozadja), dosežete najboljše rezultate z metodo merjenja integralne osvetlitve. (Tukaj je bilo uporabljeno sredinsko uteženo integralno merjenje). Canon EOS-1D Mark IV z EF 2,8/70-200mm pri uporabljeni goriščni razdalji 165mm. 1/250 sekunda, zaslonka 4,5, ISO 1.000.
(Foto © 2011: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Merjenje pike je metoda merjenja osvetlitve za izkušene fotografe; le z ustrezno uporabo prinaša smiselne (pravilne) rezultate. Pri metodi merjenja pike se uporablja zelo majhen del slike (merilno območje je ponavadi v sredini), da se meri svetlost določenega dela motiva. To je del, ki velja za najpomembnejšega, in ki mora biti pravilno osvetljen. Pri koncertni fotografiji je to pogosto obraz pevca/glasbenika. Kljub temu pa pri uporabi natočja naslednje težave: najprej velikost merilnega območja, ki pri Nikon D4 znaša recimo le 4mm v premeru (kar je približno 1,5% celotnega slike).
Drugič, zagotoviti morate, da je del motiva, ki je merjen, približno enakovreden 18% sivi. Na to je kalibrirana osvetlitvena naprava fotoaparata; odsev 18% sive je torej referenčna vrednost in če se merjeni del motiva razlikuje po odsevu, je osvetlitev napačna. Tako so primerne samo motive, kjer se merjeni del motiva odraža kot 18% siva pri osvetlitveni piki. (Med koncertom izvajalcu držati referenčno sivo kartico pred obrazom za pravilno osvetlitev je - verjamem - precej nepraktično ...) Kar nekaj fotografov zbega tudi dejstvo, da se merjenje osvetlitve pogosto dogaja v sredini aktivnega merilnega polja fokusa.
To pogosto vodi v zmedo, da bi lahko obe funkciji bili "sorodni" med sabo. Vendar pa glede na upravljanje s kamero in logiko merjenje osvetlitve in samodejno ostrenje nimata nič skupnega. Merjenje osvetlitve je potrebno za ustvarjanje slike, ki ni preveč svetla ali pretemna (razen če ste se odločili za fotografiranje z visokim ali nizkim ključem). Samodejno ostrenje pa je potrebno za pravilno izostritev slike.
Slika 6.4: Motiv (z mnogimi temnimi področji slike), ki je primeren za določanje pravilne kombinacije časa osvetlitve, zaslonke in občutljivosti ISO s pomočjo merjenja pike, da dobite pravilno osvetljeno fotografijo. Pomembno je pri uporabi merjenja pike, da je stalna (npr. dnevna) osvetlitev dovolj dolgo prisotna, medtem ko imate čas za izvedbo merjenja osvetlitve.
Tudi izvajalec na odru ne sme premikati prehitro, da lahko izvedete merjenje osvetlitve. Zaradi temnega ozadja in črne obleke glasbenika bi druga metoda merjenja osvetlitve povzročila premočno preosvetlitev, pri kateri bi se oblačila zdelo sivo in bi bilo obraz preveč svetel. (Razen če bi uporabili integralno merjenje ali matrično merjenje v kombinaciji z ročno osvetlitveno korekcijo, imenovano tudi plus-minus korekcija). Nikon D800 z 2,8/70-200-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 175mm. 1/640 sekunda, zaslonka 4,0, ISO 1.000.
(Foto © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Pri metodi večpolnih meritev (imenovani tudi metoda matričnega merjenja) se slika razdeli na več območij (na primer pet: eno območje v sredini in ob njem vsa štiri kotna območja). Vsako območje (samodejno) izmeri kamera, nato pa se izračuna povprečje.
Ta metoda merjenja osvetlitve je priporočljiva, če želite na primer fotografirati kontrastne motive. Ideja je, da je treba upoštevati vse dele slike in določiti kombinacijo časa-zaslonke-ISO, ki jo je mogoče obravnavati kot kompromis med vsemi območji (da se izognemo belim predelom s preveč svetlobe ali črnim brez podrobnosti).
Čeprav proizvajalci razvijajo te metode merjenja osvetlitve naprej (na primer merjenje Color-Matrix, ki pri določanju svetlosti upošteva tudi barve v motivu; ali 3D-Color-Matrix merjenje, ki dodatno upošteva tudi razdalje motivnih območij pri izračunu), vse metode merjenja osvetlitve trpijo za dilemo:
Če so razlike v svetlosti v motivu prevelike (= velik kontrast), potem je z eno samo posnetkom nemogoče ustvariti zadovoljivo osvetljeno fotografijo. V tem primeru je kontrast motiva večji od dinamičnega obsega kamere, zato se v fotografiji nujno pojavijo pretemni predeli brez podrobnosti ali preveč svetli. Rešitev bi bil HDR; a to za fotografijo koncertov ni primerno zaradi prepovedi uporabe stojala v jamah in gibanja glasbenikov na odru.
Slika 6.5: V fotografiji koncertov so težavni svetlobni pogoji običajno standard, vsaj pri rock in pop koncertih. Zlasti kadar žaromet sij (kot vzdušno ozadje) v objektiv, se lahko zgodi, da osebe (pevci/plesalci) na odru postanejo pretemni na fotografiji. Morebitna napačna osvetlitev s strani vzdušja se lahko po potrebi ponovno uravnoteži, na primer, kot v tem primeru, kjer temno (predvsem črna) oblačila fantovske skupine ob osvetlitvi ustrezno uravnotežijo. Tako se dva ekstrema (vzdušna svetloba in črne oblačila izvajalcev) znova uravnotežita. Rezultat je vzdušna koncertna fotografija, kjer so tudi obrazi pevcev še vedno dobro vidni. US5 na koncertu 24. novembra 2007 v Berlinu.
(Fotografija © 2007: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Zaporedno gre torej za to, da mora fotograf odločiti, kateri (pomemben) del motivov naj bo pravilno osvetljen. In ali uporabi merjenje s točko, integralno ali večpolno metodo, ni pomembno. Pomembno je, da doseže pravilni rezultat s uporabljeno metodo.
Opomba: To »premikanje«, prilagajanje priporočene kombinacije parametrov (časa, zaslonke in ISO pri konstantni svetlosti slike) glede na zahteve motivov, je za prakso fotografiranja tako pomembno, da so mnogi proizvajalci fotoaparatov to funkcijo postavili na funkcionalno kolo (pri Nikonu: ki ga upravlja desni palec). Tako lahko fotograf hitro poseže in izbere kombinacijo osvetlitve, ki mu je najbolj prava.
6.2 Samodejna osvetlitev proti ročnemu upravljanju
Veliko fotografov (predvsem začetnikov z veliko ambicijo) si želi fotografirati izključno z ročnimi nastavitvami fotoaparata. S tem mislijo, da se odpovejo samodejnim nastavitvam osvetlitve in ročno nastavijo čas zaslonke ter ISO občutljivost.
Menim, da je to iz več razlogov napačno: Prvič, nihanja osvetlitve (kar je v koncertni fotografiji precej pogosto in hitro spreminjajoče se) lahko pomenijo, da bi morali nenehno prilagajati kombinacijo časa-zaslonke-ISO. Vendar pa (opremljeni z odličnim očesom in zmogljivim možganom) teh nihanj ne zaznamo vedno; napačne osvetlitve so zato neizogibne. Drugič, je precej – no, rečimo: pogumno, če fotografi menijo, da lahko svetlost motiveov tako dobro ocenijo, da lahko ročno nastavijo čas, zaslonko in ISO vrednost. Naše oko se (zelo hitro!) navadi na spremenljive svetlobne razmere, zato razlik sploh ne opazimo; ali pa šele, ko te postanejo zelo velike in nenadne.
Običajen način ročne nastavitve je zato tudi orientacija po vrednostih, ki jih je predlagala kamera (-samodejna osvetlitev). Te vrednosti temeljijo na merjenju notranje kamere; kar pomeni, da je razlika med ročno nastavitvijo parametrov čas, zaslonka in ISO ter fotografiranjem s katero od treh (profesionalnih) samodejnih osvetlitev (program, zaslonka in čas; raje se izogibajte uporabi ISO samodejne) dejansko samo v tem, da so v prvem primeru vrednosti nastavljene s strani fotografa (ampak po navodilih kamere), in v drugem primeru kamera sama nastavi parametre (ker je bila izbrana ena od samodejnih osvetlitev).
Slika 6.7: Na klasičnih koncertih (ali tudi pri jazzu, countryju, ljudski glasbi, šlagerjih, in drugje) običajno ni pričakovati močnih nihanj osvetlitve. Prav tako se manj ali sploh ne uporabljajo barvni učinki ("lightshow"); koncertni fotografi lahko torej računajo na konstantno, naravno (belo) svetlobo, kar močno poenostavi ročno osvetlitev. Tu je Montserrat Caballé fotografiran na svojem koncertu v berlinski filharmoniji 31. januarja 2011. Canon EOS-1D Mark IV z EF 2,8/300mm. 1/160 sekunda, zaslonka 2,8, ISO 1.000.
(Foto © 2011: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Slika 6.8: RUNRIG 29. avgusta 2012. Ko je osvetlitev na glasbenike (vsaj za "srečno", a neopredeljeno obdobje) konstantna, je mogoče dobro delati z ročno nastavitvijo osvetlitve. Potem ni pomembno, ali žarometi osvetljujejo ozadje, saj sprednji načrt, glasbenik, ostane enako (pravilno) osvetljen.
(Med tema dvema fotografijama sem posnel še 18 drugih z identičnimi nastavitvami osvetlitve). Nikon D4 z 1,4/85-mm-Nikkor. 1/250 sekunda, zaslonka 2,5, ISO 2.500.
(Foto © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Zaključek
Kdor – iz kakršnega koli razloga že – raje fotografira ročno, lahko to seveda počne. A v profesionalni koncertni fotografiji štejejo, tako kot v drugih področjih fotografije, le rezultati. Zato se ne obremenjujte preveč s potjo, temveč raje si oglejte, da bo rezultat uspel. Pot do tja ni pomembna. (Fotografija ni zato boljša, ker je fotograf ali fotografinja delal z ročnimi nastavitvami).
6.3 Izkoriščanje funkcije zaporednega slikanja fotoaparata
V delčku sekunde se žarometi prižgejo in ugasnejo. Zaradi pogostih hitrih gibov glasbenikov na odru zakrivijo (proti) svetlobo ali jo posijejo v naše objektive. Z desetinko sekunde se odloči, ali izvajalec pravkar mežika na portretni fotografiji ali naredi nesrečno (nefotogenično) grimaso.
Koncertna fotografija je akcijska fotografija, zato je priporočljivo, da fotoaparat nastavite na hitrost zaporednega slikanja. Čeprav nič ne pomaga, če neprestano naredite ducat skoraj identičnih fotografij zapored; je bolj smiselno, če med fotografiranjem vedno naredite 2-4 kratke "strelne izbruhe". Tako lahko fotograf ali fotografinja ciljajoč in premišljeno fotografirata motive ter obenem preprečita tveganje, da bi bila zaradi kratkega trenutka posamezna fotografija neuporabna (na primer, ker bi v delčku sekunde žaromet neposredno in s tem moteče zasvetil v kamero).
Ne omejujte se koncertni fotografi; zaradi kratkega časa, ki je na voljo (običajno le tri pesmi), se nam ni treba bati, da bo pomnilniška kartica polna, preden nas iz jarka odpeljejo. In tudi baterija fotoaparata verjetno zdrži 3-4 koncerte zapored, preden nas prikazovalnik stanja baterije pozove k polnjenju. Zato ne varčujte s fotografijami, temveč "sprožite"!
Slika 6.9: Veliko rock zvezdnikov ima značilne poze. Če uspete uloviti te, to izjemno pripomore k prodaji fotografije. Billy Idol (tukaj 27. novembra 2005 v Berlinu) je seveda profesional in tudi mojster samo-predstavitve. Funkcija serije slikanja na fotoaparatu pomaga izbrati optimalni rezultat iz podobnih fotografij. Tisto, kjer se poza popolnoma prilega, izrez slike in osvetlitev pa sta pravilna, ter tudi mnogi drobni detajli (položaj žarometov, mimika, osebe in oprema v ozadju, itd.) na idealen način sovpadejo.
(Foto © 2005: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
6.4 Okvirjanje - kritičen pogled
Pomen okvirjanja mi nikoli ni bil povsem jasen. Zdi se mi nekako kot streljanje z morilskimi puščicami na vrabce. Vsaj v digitalni dobi, kjer fotografi fotografiramo v formatu RAW in vse naše fotografije (vsaj malo) obdelujemo, je okvirjanje odveč kot kobila.
Slika 6.10: Okvirjanje ima smisel le, če je fotograf v dvomu, katera osvetlitev je optimalna; poskuša na ta način z več fotografijami različnih osvetlitev vsaj doseči optimalno osvetljeno rezultat. Vendar se koncertna fotografija z njenimi hitro spreminjajočimi se svetlobnimi pogoji le delno ujema z uporabo okvirjanja. Kot smo že večkrat poudarili, osvetlitev nastopajočih na odru nenehno in zelo hitro spreminja. Tako lahko z enako osvetlitveno nastavitvijo dobimo povsem različne rezultate. Če sedaj poleg te negotovosti, ki temelji na osvetlitvi, vnesemo še drugo negotovost, in sicer spreminjanje osvetlitvenih nastavitev med serijo posnetkov, se združijo dve tveganji, zato rezultati še manj predvidljivo doseženi. S tem, ko se odločite za okvirjanje, se podajate na zelo nevarno območje, zato so rezultati odvisni samo od nepredvidljivih dejavnikov. Na primer: se morda ravno v trenutku, ko je del okvirjanja podosvetljen, žaromet že sveti naravnost v objektiv fotografa in bi zato že prišlo do podosvetlitve? (Foto © 2013: Jens Brüggemann - www.jensbrueggemann.de)
Po mojem mnenju je veliko bolj smiselno osredotočiti se na verjetno pravilno nastavitev fotoaparata namesto fotografiranja različnih osvetlitvenih variant. Tudi če nastavitve med posnetkom niso bile popolne, je s pomočjo obdelave RAW v programih Photoshop ali Lightroom fotografija v večini primerov še vedno lahko "rešena". Raje se osredotočite na nenavadno oblikovanje slik, na zajem super prizorov predstave, na fotografiranje vseh glasbenikov (tudi tistih, ki morda še niso znani). In za preverjanje osvetlitvenih nastavitev občasno zadostuje le kratek pogled na zaslon fotoaparata, da odkrijete večje napake in jih odpravite.
6.5 Uporaba polno napolnjenih baterij
Nikoli se ne ve ... Po tem načelu bi morali imeti vedno polno napolnjene baterije v fotoaparatu, če želite fotografirati koncertne fotografije. Seveda za večino primerov zadostuje že šestina zmogljive baterije, saj je dovoljeno fotografiranje samo med prvimi tremi pesmimi. Vendar nikoli ne veste, kaj se lahko zgodi, ali bo morda fotografiranje trajalo dlje iz občutka ali zato, ker je treba promovirati mladega glasbenika. In kdo ve, ali ne boste imeli priložnosti, da bi pred ali po koncertu med intervjujem (ali pred zvokovnim preverjanjem) posneli še nekaj fotografij? Torej: napolnite fotoaparat! (Ali vzemite polno napolnjeno rezervno baterijo s seboj).
Slika 6.11: "To je za lase - za lase! Ko Woody Allen na odru prijema klarinet (kot tukaj na koncertu s svojo New Orleans Jazz Band 22. marca 2010 v Berlinu), so izražene koncertne fotografije zagotovljene! Škoda bi bilo, če bi morali s fotografiranjem prenehati prezgodaj, ker bi imela baterija premalo preostale kapacitete in bi se v tem času že popolnoma izpraznila.
(Foto © 2010: DAVIDS/Sven Darmer - www.svendarmer.de)
6.6 Fotografiranje v formatu RAW
Pri veliko področjih fotografije ni potrebno fotografirati v formatu RAW. Kakovost JPEG je povsem dovolj. Vendar je pri koncertni fotografiji res priporočljivo fotografiranje v formatu RAW, bolj kot pri katerem koli drugem področju, saj se tu redno srečujemo z močnimi svetlobnimi kontrasti. Izginotje belih delov, kjer žarometi svetijo naravnost v objektiv, in najtemnejši deli na odru niso redkost. Tudi obrazi pogosto izginejo; ali postanejo preveč svetli, ker je žaromet premočan glede na našo osvetlitveno nastavitev, ali pa so obrazi pretemni, ker so žarometi s protisvetlobo zmanipulirali merjenje naše avtomatske osvetlitve.
Če fotografiramo v formatu RAW, se nekatere nastavitve kasneje enostavno spremenijo (na primer bela uravnava) in osvetlitev se vsaj za nekaj blendenih stopenj lahko optimizira.
Slika 6.12: jaz in jaz s pevcem Adel Tawil pri mikrofonu 1. septembra 2010. Na večini koncertov se pričakujejo težki do skoraj neobvladljivi svetlobni kontrasti. Zato je koristno, da fotografirate v formatu RAW, tako da lahko kasneje na računalniku pridobite podrobnosti tako iz svetlih, prebeljenih delov kot iz temnih, podosvetljenih delov. Nikon D3S z 2,8/24-70-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 24 mm. 1/1000 sekunde, zaslonka 3,2, ISO 3200.
(Foto © 2010: Jens Brüggemann - www.jensbrueggemann.de)
6.7 Reden pregled fotografij - z avtomatskim (in formatiranim) prikazom slike
Velika prednost digitalne fotografije je možnost takojšnje kontrole slik (na zaslonu fotoaparata). Napake je mogoče takoj opaziti (in seveda odpraviti). Toda ta prednost postane učinkovita le, če fotografi dejansko izvedejo kontrolo slik. Še posebej kadar fotografirate pod pritiskom časa na koncertu, mnogi pozabijo na to potrebnost. Ali pa so preveč živčni in menijo, da jo lahko preskočijo v tistem trenutku. Vendar je to zmota. Pogosto sem opazil fotografe, ki so po odhodu iz jame polni napetosti z radovednostjo pregledali svoje posnete fotografije in ugotovili, da zaradi nenamernega napačnega nastavitve niso mogli ponesti nobene uporabne fotografije domov ...
Navadite se torej, da redno izvajate kontrolo slik, najbolje vsakih 10–12 fotografij. Kratek, hiter pogled na zaslon fotoaparata je za to povsem dovolj. Da prihranite čas, bi morali aktivirati avtomatsko predvajanje slike fotoaparata. Po tem, ko je posneta vsaka fotografija, se ta na zaslonu prikaže za nekaj sekund. Ko na sprožilec fotoaparata enkrat rahlo pritisnete, se fotografija takoj spet skrije.
Poleg tega je smiselno tudi občasno preveriti ostrino. Za to kratek hiter pogled ni dovolj; v tem primeru morate približati fotografijo. Ta nadzor ni tako pogost; enkrat na pesem bi moralo biti dovolj. (Razen če pogosteje imate težave z ostrino vaših fotografij; v tem primeru bi jih seveda preveril prej).
Sliko 6.13: Ko na koncertu (kot tukaj pri Timu Bendzku 24. avgusta 2012) fotografi razburljivo in pod časovnim pritiskom, se lahko zgodi, da pozabijo redno preverjati prikaz na zaslonu fotoaparata, da bi preverili posnete fotografije glede ostrine, pravilnih nastavitev osvetlitve, kompozicije slike itd. In tako se pogosto zgodi, da fotografi s napačnimi (ali neprimernimi) nastavitvami fotografirajo skozi vse tri pesmi in šele po zapustitvi fotografske jame, ko je prepozno za popravek, opazijo svojo napako. Nikon D4 s 2,8/14-24-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 24 mm. 1/80 sekunde, zaslonka 3,5, ISO 3.200.
(Fotografija © 2012: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
6.8 Občasno fotografiranje v črno-beli barvi
Koncertna fotografija v bistvu živi od mnogih pisanih barv (svetlob). Vendar tudi črno-bele fotografije lahko zelo očarajo. Priporočam, da že med fotografiranjem nastavite način kamere na črno-belo. Tako bo učinek lažje oceniti med pregledovanjem zaslona. Če fotografirate v formatu RAW, barvne informacije niso izgubljene; še vedno lahko fotografije razvijete tudi v barvah.
Fotografiranje v črno-beli barvi ni samo izpuščanje barve. Bolj gre za to, da se motivi vidi v črno-beli barvi; fotograf, ki to obvlada, bo znal razlikovati med motivi, primernimi za črno-belo, in tistimi, ki od tega ne bi imeli koristi, saj jim manjka samo barva.
Sliko 6.14: Posebna izraznost črno-belih fotografij (ali, v enako kategorijo spadajočih, fotografij v sepiji) naredi črno-belo fotografijo brezčasno; še vedno je "v trendu". Tudi ta motiv kitarista zasedbe BAP- (koncert 24. avgusta 2011 v okviru šotornega festivala Ruhr v Bochum/Wittnu) ne izgubi ničesar zaradi redukcije; nasprotno, pridobi na (nostalgičnemu) čarmu in učinku. Nikon D3S s 1,4/85-mm-Nikkor. 1/160 sekunde, zaslonka 2,5, ISO 1.250.
(Fotografija © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Opozorilo
• Nekateri motivi kar "zahtevajo", da se fotografirajo v črno-beli barvi.
• Drugi pa delujejo enako dobro v črno-beli in v barvah.
• Vendar obstajajo tudi motivi, ki jih ne bi smeli fotografirati v črno-beli barvi, ker bi zaradi tega izgubili.
Je naloga fotografa, da ugotovi, v katero kategorijo sodi določeni motiv, ki ga želi fotografirati. Če ste se odločili za izdelavo črno-belih fotografij, se že med posnetki osredotočite na to in ustrezno nastavite prikaz slike. To vam bo razvijalo oko in pomagalo pri oceni, kateri koncertni posnetki resnično delujejo v črno-beli barvi in kateri ne.
Sliko 6.15: Eden redkih posnetkov, ki deluje enako dobro v črno-beli barvi kot v barvah. Nazadnje določita namen (uredniška uporaba v časopisu ali glasbenem reviji, objava na spletni strani oboževalcev itd.) in vaš okus, za katero različico se boste odločili. Nikon D800 s 2,8/70-200-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 125 mm. 1/640 sekunde, zaslonka 5,0, ISO 800.
(Fotografija © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
