Del 1: Uvod
Del 2: Ustrezen opremo
Del 3: Veselo fotografiranje
Del 4: Od nosečniškega trebuščka do najstnika
Del 5: Fotografiranje v zaprtih prostorih
Del 6: Fotografije na prostem
Nasveti o osvetlitvi
Oblikovanje z goriščnimi razdaljami
Iskanje mirnih ali enobarvnih ozadij
Vedno v gibanju
Del 7: Družinsko življenje
Del 8: Nasveti in triki (I)
Del 9: Nasveti in triki (II)
Del 10: Arhiviranje, urejanje in predstavljanje otroških fotografij
Besedilo: Jens Brüggemann
Fotografije: Jens Brüggemann (147), Leonie Ebbert (44), Elli Bezensek (61), Radmila Kerl (26), Ramona Prosch (5) in Kay Johannsen (4)
Skice: Jens Brüggemann (27)
Del 6: Fotografije na prostem
Fotografiranje na prostem je za večino ljudi lažje, saj se težava pravilne osvetlitve - videti - čez dan ne pojavi. Poleg tega je zunaj na voljo dovolj prostora in ni potrebe po previdnosti pri izbiri slike. Obe stališči sta pravilni in napačni hkrati.
Nasveti o osvetlitvi
Če želite narediti posnetke, ki se izstopajo med množico otroških fotografij, ni dovolj, da se zadovoljite le z obstoječimi svetlobnimi pogoji. Če so ti idealni, bi bilo zagotovo napačno posegati po osvetljevalnih tehničnih sredstvih. Pri uporabi osvetlitvene tehnike ne gre za princip, temveč izključno za izboljšanje pogojev snemanja, če je mogoče doseganje optimuma (zelo dobra fotografija)!
V redkih primerih imamo "idealne pogoje"; pogosto je sonce premočno, kontrasti so premočni. Takrat moramo ukrepati!
(Fotografija: Radmila Kerl)
Kateri pa so idealni pogoji pri fotografiranju na prostem? Na to vprašanje žal ni mogoče odgovoriti na splošno. Ni 'tistih' idealnih pogojev, ki bi veljali enako za vse fotografske situacije. Kakšna svetloba se zdi idealna fotografu, je odvisno med drugim od konkretnega položaja, naloge in nazadnje od individualnega okusa fotografa.
(Skica: Jens Brüggemann)
Nekateri obožujejo močno stransko svetlobo, drugi spet difuzno nizko svetlobo zjutraj od spredaj, spet drugi stvarno protisvetlobo. Pod skoraj vsemi pogoji lahko ustvarimo odlične fotografije, le s pomočjo bliskavic, akumulatorskih bliskav im sistemov za odboj svetlobe in/ali difuzorjev je to veliko lažje!
Zelo naravna in mehka osvetlitev brez trdih senc se pojavi, če je sonce za oblakom (ali oblakom), ali tudi pri megli. Ta difuzna svetloba je idealna za otroško fotografijo, saj se fotografi ne moramo obremenjevati s korektivnimi ukrepi. Vedno "pasira". To fotografijo sem posnel z Nikon D200 in 1,8/85mm objektivom (ISO 100, samodejno časovno izostritev pri zaslonki 7,1).
(Fotografija: Jens Brüggemann)
Takšna naravna, mehka osvetlitev je idealna tudi za otroško fotografijo, ker je - ne glede na to, v katero smer fotografiramo - vedno enaka svetloba, brez močnih kontrastov, brez nevarnosti, da bi model prešel iz sence v direktno svetlobo. Otroci se lahko prosto gibljejo, nismo omejeni. Idealna svetloba za aktivne otroke, ki se premetavajo, tečejo, skačejo, poskakujejo, plazijo, itd. (Nikon D3 z Nikkor 2,8/300mm pri ISO 1250; 1/1250 s pri zaslonki 4,5).
Ob difuzni svetlobi niste vezani na predhodno določeno mesto.
(Fotografija: Jens Brüggemann)
Nasprotno pa, če nam močna sončna svetloba otežuje delo. "Kjer je veliko svetlobe, je tudi veliko sence" je že dolgotrajen rek, ki žal velja tudi za fotografijo. Če fotografiramo pri neposredni sončni svetlobi, moramo sprejeti, da so bodisi luči premočno izpostavljene (torej na končni fotografiji brez podrobnosti), ali pa da sence nimajo podrobnosti (torej postanejo črne).
Temu se lahko izognemo, če s pomočjo bliskavice osvetlimo sence, kot na tej fotografiji (sonce je svetilo pokonci s trdo svetlobo od zgoraj). Fotografinja je uporabila Canon EOS 5D Mark II z 2,8/24-70mm pri ISO 200 (1/200 s pri zaslonki 11,0) in sistemsko bliskavico z avtomatsko bliskavico ETTL.
(Fotografija: Radmila Kerl)
Lepe dodatne barve so močno svetleče barve, ki se pojavijo, če poleg že obstoječe osvetlitve uporabimo še bliskavico. Ta učinek se lahko še okrepi, če rahlo podosvetlimo ozadje.
(Skica: Jens Brüggemann)
Če želite namesto (neposredne) bliskavice uporabiti mehkejšo svetlobo, lahko s sistemsko bliskavico (če ima nastavljiv reflektor) bliskate proti osvetljevalcu (tukaj: od California Sunbounce), tako da bo svetloba, ki se odraža od njega, delovala nekoliko mehkeje in naravneje ter predvsem ne bo padala frontalno, ampak rahlo bočno na model, kot kaže ta posnetek v nasprotju s sončnimi zahodi (Nikon D2X z 2,8/105mm pri ISO 200; 1/60 sek pri zaslonki 4,8).
(Foto: Jens Brüggemann)
(Foto: Elli Bezensek)
(Skica: Jens Brüggemann)
Še mehkejšo svetlobo dosežemo, če uporabimo izključno (eno ali več) osvetljevalcev. Pri tem fotografu je že rahlo difuzna svetloba v senci dreves uporabljena za osvetljevanje hčerke in matere, kar daje zelo lep mehak vtis in se odlično poda prijazni atmosferi slike.
(Foto: Elli Bezensek)
Praktično pri osvetljevalcih je, da obstajajo zelo ugodne rešitve, tako da lahko vedno enega pustite v prtljažniku avtomobila. Če ni nobenega na voljo, so primerne tudi bele ploske tkanine ali drugi materiali, kot so stiroporne plošče itd. Bodite kreativni! Tudi bele hišne stene ali belo majico spremljevalca (ki pogosto prisostvujejo pri fotografiranju staršev) lahko služijo kot odbojna površina! (Preprosto preizkusite, zelo dobro deluje tudi, da usmerimo bliskavico proti otroškemu modelu!)
(Skica: Jens Brüggemann)
Oblikovanje z goriščnimi razdaljami
Žal različne goriščne razdalje mnogi fotografi uporabljajo izključno za premostitev razdalj ali za fotografiranje otroka z večjim kotom, ne da bi se fotograf premaknil. To je legitimno, a žal zelo "lenoben" način fotografiranja otrok, ki ne upošteva možnosti, ki jih ponujajo različne goriščne razdalje.
(Foto: Leonie Ebbert)
Teleobjektive radi uporabljamo, da ozadje postane neostro. To deluje - ceteris paribus - bolje, čim daljša je goriščna razdalja, čim bolj odprta je zaslonka in čim več je loput pri zaslonki objektiva. Tudi bolj oddaljeno je ozadje od modela, močnejši je učinek. Pri tej fotografiji sem uporabil 2,8/70-200mm na svojem D2X (ISO 200; 1/250 sek pri zaslonki 4,0).
(Foto: Jens Brüggemann)
Širokokotne objektive pa uporabljamo, da pokažemo, da smo "blizu dogajanju". Njihova uporaba je zaradi velike širine globinske ostrine zelo primerna za fotografije z značajem reportaže.
(Foto: Leonie Ebbert)
Tudi na dopustu so širokokotni objektivi prva izbira. Zaradi svojega velikega kota zajema veliko zanimivega ozadja (idealno za zajemanje večjih hotelskih kompleksov), tudi ko fotografirate v utesnjenih razmerah. (Canon G9; ISO 80; 1/320 sek pri zaslonki 4,0).
(Foto: Jens Brüggemann)
Bodite pozorni, da pri uporabi širokokotnih objektivov ne spregledate motečih predmetov v ozadju slike, ki jih kasneje v postprodukciji bo treba skrbno odstraniti, saj so jasno in ostri in bodo neizbežno pritegnili pozornost vsakega opazovalca.
Iskanje mirnih ali enobarvnih ozadij
Da ozadje ne odvrača preveč pozornosti od naših malih "zvezd", priporočam, da izberete čim bolj barvno usklajena enobarvna ozadja, če je to mogoče.
Čeprav verjetno ne boste imeli časa za izbiranje ozadja za posnetke na hitro, vam še vedno pogosto ponuja priložnost, da se samo z nekaj koraki premaknete levo ali desno, da izkoristite novo linijo z morda bolj primernim ozadjem.
To bo mogoče razumeti samo pri uporabi teleobjektivov. Pri širokokotnih goriščnih razdaljah korak levo ali desno ne bo prinesel ničesar novega.
(Foto: Radmila Kerl)
(Foto: Jens Brüggemann)
Včasih ni korak na stran tisti, ki prinese želeni uspeh, temveč je lahko boljša pozicijska točka za fotografiranje od zgoraj ali pa kleče izpod bokov.
Pri tej fotografiji sem poskrbel, da sem sina fotografiral iz nekoliko povišanega kamerastojišča, saj je za nogometnim igriščem stal temno drevesje (z temnimi rjavimi debli), ki sem ga še najlepše pustil izven igralnega polja. Če ne bi upošteval tega, bi bilo ozadje fotografije dobesedno razdeljeno na pol: spodaj zelen travnik in zgoraj temno rjavi debla. (Nikon D3 z Nikkor 2,8/300mm; ISO 800; 1/1000 sek pri zaslonki 6,3).
(Foto: Jens Brüggemann)
Vedno v gibanju
Pri igri in športu mali otroci tečejo neprestano! Ste že kdaj videli otroka, kako med igro počasi sprehaja? Če se doslej še niste veliko ukvarjali s fotografiranjem otrok, ste v prvem trenutku preprosto preobremenjeni; sploh ne veste, kako bi sledili malčkom, kam bežijo, zakaj delajo ovine; kaj šele, kako bi jih ujeli pri igri z fotoaparatom.
(Fotografija: Radmila Kerl)
Najpreprostejši način, da ujamete mlajše otroke "v akciji" na prostem, je dejansko, da se postavite v zasedo. Tu nastavite fotoaparat na ročni način ostrenja, potem ko ste prej našli najboljši stojni položaj in (še z avtomatskim ostrenjem) ostro fokusirali na določeno točko, kjer mali nenehno mimo prihajajo. Ta metoda "pasti ostrine" je varnejša od kateregakoli avtomatskega ostrenja, zdaj morate samo še pritisniti sprožilec v pravem trenutku. To zahteva malo vaje, saj morate seveda pritisniti sprožilec tik preden otroci dosežejo to točko. Toda po nekaj poskusih vam bo zagotovo uspelo! (Nikon D200 s 1,8/85mm; ISO 100; 1/500 sek. pri zaslonki 7,1).
(Fotografija: Jens Brüggemann)
Pomembno je, da ne ostrejte v nekakšnem "zračnem prostoru", ampak izberete očiten točko (kot na zgornji sliki vrh stopniščnega mostu), ki jo lahko dobro prepoznate skozi iskalo.
Na cesti to lahko na primer predstavlja oznaka pasu ali madež olja, na travniku krtina ali palica. Ključno je, da lahko pritisnete sprožilec tik preden otrok doseže to očitno točko.
