Moji živci so bili že nekaj dni na robu. Nekaj naročnikov je pritiskalo. Želeli so nujno premakniti produkcije, saj jih je poletje "presenetilo". Poletje je prišlo tudi letos kar nenadoma, za nekatere očitno nepričakovano, da ne rečem popolnoma presenetljivo in nepredvidljivo. Poleg tega je pred nas čakal zunanji sejem v Friedrichshafnu. Katalogi, zastave, roki za tisk, enostavno noro. Na bojišču: gorski in zunanji fotografi. Toda vremenske napovedi so bile nezadovoljive, nič se ni premikalo in jaz sem sedel na vročih žerjavicah. Nazadnje me je poziv moje žene, "da naj prosim pritrdim še eno polico na steno", popeljal onkraj meje. Moral sem ven, najbolje v Karavanki, brez naročila, brez cilja, preprosto - samo zase, fotografirati cvetlice. Seveda ne brez predhodnega ljubečega pritrditve police na steno...
Ta encijan iz doline Rohntal. Fotografiran z 100-milimetrskim makroobjektivom (Zeiss f2,8 100 mm makro, Contax RTS III) in osvetljen z majhnim polnilcem (zlat/srebrn zebra). Na prvemčrtju sem namenoma pustil rumen cvet v neostrem območju, da bi dodal barvni poudarek. Karavanke, Avstrija.
Kako blizu je blizu, kako blizu je dobro?
"Če slika ni dobra, nisi bil dovolj blizu" - je nekoč dejal Robert Capa. V sodobni gorski in zunanji fotograiji ta izjava velja bolj kot kdaj koli prej. Na območju blizu se nam odpirajo popolnoma nove in raznovrstne možnosti. Ne gre samo za običajne cvetlice in podrobnosti v naravi, temveč tudi za šport in akcijo v gorah. Ali naj bo to vrvi, dereze ali kompas, vse, kar prikaže aktivnost ali vizualizira dogajanje gledalcu, je kot sprednji načrt ali glavni motiv dobrodošlo. Seveda s close-upi avtomatično spet razsekujemo stvari in osebe na temo.
Glavna prednost območja blizu je tudi neodvisnost od "dobrega svetlobnega"nadzora. Ne glede na to, ali gre za cvetlice ali dereze, ledene kristale ali karabine, te stvari lahko, vsaj teoretično, fotografiramo v vsaki svetlobi in v vsakem vremenu. Nasprotno: Pri lepem vremenu, to je modrem nebu in neposredni, močni sončni svetlobi, so kontrasti za ustvarjalno območje blizu pogosto preveliki. Prav podrobnosti so pri enakomerni svetlobi, tj. oblačnem nebu, pa tudi pri dramatičnem vremenu pogosto veliko bolj impresivne in izražajne. Pridobijo izrazno moč, ravno zato, ker nobena lepa svetloba ali prevladujoča sanjska gora ne odvračata pozornosti.
Slabo vreme, slaba svetloba, prišli so mi prav rumeni smerokazi, da bi v sliki vnesli nekaj življenja in barve. Canon EOS 5D, EF f4 24-105 mm L IS, vzpon na Piz Kesch, Albula Alpe, Švica.
Kateri dodatki so smiselni?
S to ključno vprašanje nujno prihaja še drugo vprašanje: Kako blizu želimo ali moramo biti motiva? Do osemdesetih let prejšnjega stoletja smo lahko mejno razdaljo večine objektivov grobo določili glede na njihovo goriščno razdaljo. S 100-milimetrskim teleobjektivom na primer smo lahko ostro fokusirali na približno meter, z objektivom 50 mm pa na približno 50 centimetrov itd. List v velikosti A4 ali obraz smo s tem lahko fotografirali formatno polno.
Ta približno 40 x 60 centimetrov velik izrez starega drevesa bi morali brez dodatne opreme fotografirati z vsakim objektivom. Contax RTS III, Zeiss f3,5-4,5 28-70 mm, Munt Baselgia, Švicarski narodni park, Švica.
Kdor je želelbiti bliže, je moral med kamero in objektiv postaviti bodisi vmesni obroč (= čisto preprosto podaljšanje brez stekla) ali pa v navoj filtra objektiva priviti tako imenovano makro lečo, da bi se približal svojemu motivu (ta naj bo kakovostna, npr. Canon 500 D). Obe poti sta "dostopni" (približno 50 do 150 evrov) in še vedno zelo primerni za hribe oziroma uporabo na prostem, saj sta majhna in lahka.
Glede na debelino (vmesni obroč) ali moč (makro leča) lahko formatno polno fotografiramo celo najmanjše podrobnosti. Po mojem mnenju je vmesni obroč še bolj prilagodljiv, saj ga lahko uporabljamo z vsemi objektivi. Makro leča pa se lahko uporablja samo na objektivih z enakim premerom filtra (omejeno razširitev s pomočjo reducirnega obroča). Priporočil bi lahka do srednje težka telefoto objektive.
Drugo skrajnost predstavljajo čisti makroobjektivi. Standardno so zgrajeni in ponujajo v goriščnih razdaljah 50 mm, 100 mm in 180 mm. Niso samo veliko večji in težji kot primerljivi fiksni objektivi, ampak tudi precej dražji. Cene med 500 in 1000 evri so tukaj pravilo. Njihova prednost je izjemno kratek mejni premik, ki omogoča, da motive fotografiramo formatno polno do merila 1:1, to je 24 x 36 mm (glede na film ali polnoformatne senzorje), brez dodatne opreme.
Toda s hitrim razvojem objektivov se je razdalja ostrenja vseh objektivov znatno skrajšala. Še posebej z aktualnimi zoom objektivi smo že zelo blizu našega motivu. Nekaj smernic: Na primer, za telefoto objektiv z goriščno razdaljo 70-200 mm je razdalja ostrenja enega metra zelo dobra in povsem primerna za bližinsko uporabo. Pri standardnih zoom objektivih, kot je npr. objektiv z goriščno razdaljo 24-105 mm, bi morala biti razdalja že pri 0,5 metra. V obeh primerih je za najdaljšo goriščno razdaljo (tele) zelo dobra, za najkrajšo pa zmerna. Za primerjavo: Dobra širokokotna fiksna goriščnica s 24 mm omogoča ostrenje že na 20 centimetrov, kar pomeni, da z njo pridemo veliko bližje k našemu motivu kot s prej omenjenim zoom objektivom - pri enaki goriščni razdalji!! Moj pristop je naslednji: Na čistih makro izletih (glejte zgoraj Karwendel) vzamem dodatno še 100 mm makro objektiv, na vseh ostalih izletih pa imam v nahrbtniku medni obroč in bližnje leče. Koristen je tudi majhen bliskavica z oddaljenim kablom, da osvetli prednji plan delno.
Podrobnost na plezalni poti Aschaffenburger-Höhenweg, fotografirana s širokokotnim zoom objektivom z 17 mm goriščno razdaljo pri zaslonki 4, da se ohrani zamegljenost ozadja. Zillertalski Alpi, Avstrija. Canon EOS 1Ds MK III, EF f4 17-40 mm L.
Šibko bliskavico sem usmeril samo na prednji plan. Ali je ta slika res zanimiva? Ne vem. Nastala je v okviru reportaže za revijo, ki si vedno želi "zelo, zelo veliko približanj".
Kot alternativo je močna Power-LED naglavna svetilka (= dnevna svetloba!!). Odlično deluje za osvetlitev, predvsem pa pri statičnih motivih (rože) in fotografiranju z uporabo stojala.
Dve odrezani cvetovi srebrne korenike pri močno oblačnem nebu. "Soncev" vtis slike je nastal zaradi LED svetilke, uporabljene kot protisvetloba. Canon EOS 5D, Zeiss f2,8 100 mm makro z mednim obročem, Narodni park Dolomiti Bellunesi, Italija.
Z majhnim, zložljivim osvetljevalnikom lahko hitro, spontano in brez stojala realiziramo odrezane podrobnosti celotne scene. Tu navadno ostrim (pomembnim, lepim ali norim) podrobnostem, medtem ko vse ostalo zbledi v nejasnost.
Nepravilno, poševno, odrezano, osebe v nejasnosti. Zakaj pa ne? Če je všeč. Zaradi močnega širokokotnega (17 mm) so deklici kljub odprtini (f 4) še vedno dobro vidni - ne več in ne manj. Canon EOS 1Ds MK III, EF f4 17-40 mm L, Ziegspitz, Bavarske Alpe, Nemčija.
Z izjemnim zatemnjevanjem, to pomeni zaprtjem zaslonke na 22 ali celo 32, lahko kombiniramo oba sloga fotografiranja in tako dosežemo posnetke, katerih globinska ostrina sega od bližnjega ozadja do ozadja. Vendar pazite, tu velja še posebej načelo "manj je več". Takšne slike drugače zelo hitro delujejo nemirno in preobremenjeno. Poleg tega presegajo optične meje večine objektivov. Zaradi tako imenovane difrakcijske neostrenosti se maksimalna ostrina pri teh zaslonkah ponovno zmanjša.
Prvi cvetovi v ospredju so bili približno 5 centimetrov oddaljeni od prednje leče 15-milimetrskega objektiva za celoten format ribjega očesa. Pri zaslonki 22 se je globinska ostrina pravilno razširila vse do horizonta. Canon EOS 5D, EF f2,8 15 mm, Barre des Ecrins, Dauphine, Francija.
Postopek in tehnika
Pri fotografiranju s stativom:
Ko odkrijem motiv (v bližini pogosto po dolgem iskanju), ga najprej obidem, si ga ogledam z vseh strani in šele nazadnje postavim stativ na primernem mestu. Nato izberem goriščno razdaljo in oblikujem sliko. Sledi testna slika za nadzor osvetlitve ter pritisk na tipko za zaslonko, da določim ali preverim globinsko ostrino.
Kam usmeriti ostrino? Pri motivih te vrste se odločitev pogosto težko sprejme. Canon EOS 5D, Zeiss f4-5,6 100-300 mm s Canon 500D. Nacionalni park Kalkalpen, Avstrija.
V makro fotografiji skoraj vedno opustim samodejno ostrenje. Po eni strani nočem stalno prestavljati merilnih polj AF, po drugi strani pa je tukaj funkcija Neposrednega predogleda genialna pomoč pri natančnem finem ostrenju prek zaslona. Nazadnje nastane dejanska slika: Pri vklopljenem predhodnem sprožilcu zrcala (da se izognemo kakršnim koli vibracijam zaradi odboja zrcala) sprožim preko samosprožilca z dvosekundnim zamikom. Kadar je to mogoče, delam pri statičnih motivih z ISO 50 ali ISO 100, le pri "gibajočih" objektih (cvetje na vetru) se povzpnejo na ISO 800, da dosežem krajše zaklopni čas.
Zahvaljujoč ISO 400 sem lahko s 1/250 sekunde zamrznil rahlo gibajočo se volno. Strmina, osvetljena s toplo jutranjim soncem, se je odsevala v jezeru in mi ponudila nenavadno barvito ozadje. Canon EOS 5D, Zeiss f4-5,6 100-300 mm. Lago Leita, Narodni park Gran Paradiso, Italija.
Ko se vse cvetice veselo tresejo na vetru, iščem alternative, ki so zanimive glede barve ali oblike in strukture.
Contax 645, 80-milimetrski objektiv z podaljškom. Kvartze ob Schwarzsee, Visoke Ture, Avstrija.
Pri posnetkih Close up v športnem akcijskem področju vedno uporabljam višje vrednosti ISO, saj praktično vedno delam brez stativa. Fotografiranje je tukaj spontano, hitrejše in pogosto tudi bolj improvizirano kot v naravni fotografiji. S pogledom skozi iskalo kamere se približam motivu, opazujem, kako blizu lahko pridem (omejen s predmetno razdaljo objektiva), hkrati pa opazujem ozadje in celotno kompozicijo slike. Pogosto gre za "impulzivno odločitev", ali zajeti samo sprednji plan ali pa razširiti globinsko ostrino z zategovanjem proti ozadju.
Ni nam vedno treba ostrenje usmerjati na "pričakovano". Kaj je resnično pomembno na sliki? Tu se začnejo svoboda in ustvarjalnost hkrati.
Canon EOS 5D, EF f1,4 50 mm. Na kamnu, Zillertalske Alpe, Avstrija.
Ravno ta "pogled" na slike skozi iskalo mi resnično vzbuja veselje. Bližnji plan je resnično fotografsko odkritje potovanja in v vsakem primeru bolje kot obešati police.
Moj končni nasvet: Odpravite se v Karavanke in se ulezite na cvetlično travnik, preden vam pade strop (ali polica) na glavo …
Uživajte v bližnjem planu!
