Oblikovanje slike (del 1)
Zavedne konstrukcije postavitve slike ne morete – po mojem mnenju – naučiti na pamet. "Zlata razmerja" in drugi pristopi k oblikovanju slik so pojasnilni poskusi, zakaj nekatere fotografije izstopajo iz množice; vendar se ne smejo razumeti kot smernice za gradnjo vseh fotografij po teh pravilih.
Vsi mi znani fotografski umetniki vedno znova poudarjajo, da svoje oblikovanje slik izvajajo bolj ali manj nezavedno. Enostavno "iz želodca". Tisti, ki med fotografiranjem dolgo razmišljajo, zamudijo (še posebej tudi pri koncertni fotografiji) najboljše trenutke.
Kljub temu je dobro, da si občasno zastavite nekaj vprašanj o oblikovanih vprašanjih. In pri izbiri slik se vedno sprašujte, katera od vaših fotografij izstopa – ker je malo boljša od drugih – in zakaj: Kakšna je majhna, a odločilna razlika? Tisti, ki si te vprašanja redno zastavlja, bo razvil občutek za učinkovito oblikovanje slik in se dolgoročno izboljšal. Tisti, ki pozna določene učinke, bo v odločilnem trenutku tudi (nevede, zaupajoč svojemu občutku za želodec) boljše fotografiral.
Podoba 7.1: Kultna ska skupina iz 80-ih let Madness (najbolj znan hit: Our House) na svojem koncertu v dvorani C v Berlinu 24. oktobra 2012. Ni dovolj, da fotografirate znane velikane glasbene industrije. K umetniško ustvarjalnemu oblikovanju s sestavo slike, nadzorom osvetlitve in osredotočenjem sodi, če želite postati uspešen koncertni fotograf. Canon EOS-1D Mark IV z EF 2,8/16-35mm pri uporabljeni goriščni razdalji 35mm. 1/50 sekunde, zaslonka 4,0, ISO 1.000.
(Foto © 2012: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
7.1 Ne odrežite vratu kitare
Pri koncertni fotografiji se pogosto pojavljajo nekateri tipični oblikovalski izzivi. Pravilno prikazati kitarista skupaj s kitaro, je eden od njih. Kateri format slike bi tej motivu najbolj ustrezal? Ali pokončni format z veliko prostora na strani, kjer kitarski vrat zahteva tanko mesto? Ali vodoravni format, v katerem ne zajamete nog člana skupine? In včasih se izkaže tudi kvadratni format kot idealen, še posebej, če je bila fotografija na primer posneta rahlo poševno. Izogibajte se obrezovanju slik na način, da nastanejo "neformati"; to so formati, ki se jasno razlikujejo od običajnih formatov (3:4, 2:3, 1:1). Pri pregledovanju takih fotografij bo opazovalcu slike običajno nelagodno; enostavno so "neharmorni", saj so nenavadni (in ne ustrezajo običajnemu pogledu ljudi in njihove potrebe po optični harmoniji).
Podoba 7.2: Če je bil vrat kitare na sliki (desno) odrezan, to na nek način izgleda "trapasto". Bolje je, da ga fotografirate v celoti, kot je bilo to storjeno na levi fotografiji. Alternativno bi bilo mogoče ustvariti tudi kvadratno fotografijo iz motivacije. Nikon D3S z 2,8/24-70 mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 32mm (levo slika) in 52mm (desno slika). 1/250 sekunda, zaslonka 2,8, ISO 5.000.
(Foto © 2010: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Podoba 7.3: Kvadratni format slike z veseljem uporabljam za portrete glasbenikov (še posebej pri kitaristih in bobnarjih), saj tako lahko učinkovito odrežem nepotreben prostor (ozadje odra), ki pogosto deluje moteče. Nikon D800 z 2,8/70-200 mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 185mm. 1/250 sekunda, zaslonka 4,5, ISO 1.000.
(Foto © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
7.2 Zoprni mikrofon
Mikrofon z mikrofonskim stojalom sta predmeti, ki – odvisno od lokacije snemanja in položaja rok – bodisi (včasih velike) dele obraza pevcev zakrijeta bodisi nanje vržeta temne sence. Oba vplivata na fotografije na neestetski način, zato je naloga koncertnega fotografa tudi izbrati položaj, ki to preprečuje ali vsaj omili.
Ker večinoma fotografiramo od spodaj, iz novinarske jame, navzgor (proti umetnikom na odru), postane jasno, da se problem mikrofona s tem še dodatno poslabša.
Obstajajo tudi položaji rok, ko roka pevca (ali predvsem raperja) tako zakrije obraz glasbenika, da ni mogoče ustvariti uporabnega portretne fotografije. Vsaj z enega položaja, ki je obrnjen frontalno proti glasbeniku.
Podoba 7.4: Tukaj sem imel smolo: Zaradi frontalnega reflektorja od spredaj (s stranskim pogledom na obraz glasbenika) tukajšnji položaj snemanja ni prinesel zadovoljivih fotografij, ker sence na ustni in bradni coni preprečujejo, da bi lahko portret imenovali uspešnega (senčenje "popači" obraz umetnika).
Jan Delay na svojem koncertu 20. avgusta 2010 na festivalu v šotoru Ruhr v Bochumu/Wittnu. Nikon D3S z 2,8/24-70 mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 36mm. 1/2500 sekunda, zaslonka 3,5, ISO 5.000.
(Foto © 2010: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Podoba 7.5: Mikrofon z mikrofonskim stojalom nam koncertnim fotografom vedno znova povzroča težave. Pogosto zakrije prevelik del obraza ali vrže neprivlačne sence na brado in vrat umetnika. Če se fotograf postavi (kot pri tej fotografiji) rahlo poševno pred pevca, se težave redko pojavijo. Če pa stoji naravnost pred njim, mikrofon preveč zakrije obraz. (Za boljše razumevanje si predstavljajte s svojim duhovnim očesom, da bi bil položaj kamere pri tej fotografiji malo bolj levo, tako da bi fotograf stal povsem pred pevcem ... Frontalni pogled skupaj s perspektivo od spodaj, iz jame, ne bi prinesel uporabnih rezultatov). Patrice & Shashamani Band na koncertu 17. novembra 2005 v Berlinu.
(Foto © 2005: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Bolje je nato spremeniti lokacijo posnetka in posneti (ali posneti) pevca bolj od strani, vendar še vedno z frontalne strani.
Opozorilo: Pri pevkah in pevcih, ki držijo mikrofon v desni roki, je najbolje, da jih fotografirate pod rahlo levo spredaj (iz pevčevega vidika). Če bi jih fotografirali pod rahlo desno spredaj (ponovno iz umetnikovega vidika), bi poleg mikrofona tudi roka umetnika zakrila (ali njegovo) obraz. Pri pevkah in pevcih levorokih velja enako, le obratno.
Slika 7.6: Pri desnorokih pevcih ni optimalno, če je položaj kamere rahlo levo spredaj, saj poleg mikrofona tudi roka pevca delno zakriva obraz (glejte levo fotografijo). Položaj desno od pevca je potem boljši. Pri desni fotografiji sem stal precej desno od pevca, tako da sem lahko posnel profilno fotografijo, pri kateri mikrofon ne moti. Tim Bendzko na koncertu 24. avgusta 2012. Nikon D4 z 1,4/85 mm Nikkor. 1/400 sekunde, zaslonka 3,2, ISO 3.200.
(Fotografija © 2012: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Opozorilo: Če ugotovite, da položaj snemanja ne vodi do optimalnih rezultatov, ga je treba spremeniti, tudi če zaradi tega izgubite dragocen čas. Rajši posnemite manj posnetkov, vendar v boljši kakovosti (glede na oblikovanje slike), kot da posnamete izključno povprečne fotografije.
7.3 Fotografiranje tudi manjših podrobnosti
Fotografi koncertov se običajno osredotočajo le na fotografiranje (najbolj znanih) zvezd. Najbolje je, če se posname tudi celotna skupino. Oboje je glede na komercialno-uredniško uporabo fotografij povsem pravilno. Uredniki ne zahtevajo posnetkov drugega ali tretjega razreda umetnikov, ampak le najbolj znane ustvarjalce glasbene industrije.
Kljub temu pa je mogoče dramatično povečati možnosti za prodajo, če se poleg tega posnamejo tudi vzdušne fotografije dogajanja na in za odrom ter iz koncertne dvorane.
Zlasti tudi fotografije podrobnosti, na primer instrumentov, so primerne, da se objavijo na kakršenkoli (nevtičen) način. Bodisi kot vizualizacija koncertov na splošno, kot naslovnica zgoščenke ali pa povsem splošno kot simbol za (glasba, ki ustreza prikazanemu glasbilu). Tako recimo električna kitara predstavlja svetovno znani simbol za rock glasbo.
Slika 7.7: Podrobnosti včasih povedo več kot »celota«. Poleg tega so pogosto veliko lažje »unovčljive«, ker so univerzalno uporabne in bolj kot portreti glasbenikov (vendar ne v uredniškem delu; tam so portreti glasbenikov seveda bolj zaželeni kot abstraktne podrobnosti). Nikon D3S z 1,4/85-mm-Nikkor. 1/160 sekunde, zaslonka 2,2, ISO 1250.
(Fotografija © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
7.4 Ujeti izraze umetnikov
Fotografiranje koncertov je akcijska fotografija. Slike eksplozivnih predstav in akrobatskih plesnih točk so prav tako zaželene kot vzdušne posnetke z odličnimi svetlobnimi učinki v ozadju. Vseeno pa bi morali dobri fotografi dodatno paziti tudi na izraze obraza vpletenih izvajalcev, saj ti pogosto povedo več kot tisoč besed.
Slika 7.8: »Opa … Ali sem se tukaj pravkar zapletel?« se zdi, da se sprašuje kitarist na festivalu Bochum Total. Ujeti izraze umetnikov naredi koncertno fotografijo razburljivo in zanimivo. Bilo bi grozno in dolgočasno, če bi vsi glasbeniki na svojih koncertih stali zgolj kul in nezainteresirani na odru. Nikon D800 z 2,8/70-200 mm Nikkor. 1/500 sekunde, zaslonka 4,5, ISO 800.
(Fotografija © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Prikladen užitek in navdušenje ob pozdravljanju s strani oboževalcev, koncentrirano igranje kitare, olajšan izraz obraza ali navdušeno prepuščanje glasbi so trenutki, vredni fotografiranja.
Slika 7.9: Z zavzetostjo, s katero Cecilia Bartoli (tukaj na koncertu Filharmonije v Berlinu 17. novembra 2007) nastopa, je mogoče precej dobro videti na tem spontanem posnetku.
Opozorilo: Koncertna fotografija ne živi samo od odlične koreografije, prefinjenih postavitev na odru, premišljenih luči ali ekstravagantnih plesnih točk. Še posebej portreti glasbenikov so tisti, ki jih gledalci fotografij najraje pogledajo.
Ko zvezde na odru ne pokažejo le svojih strokovno vajenih gibov in svojega obraza kot neizprosne »uradne« (ponavadi vedno nasmejane) maske, temveč tudi iskrene, nevaje izražene geste, se lahko koncertni fotograf upravičeno pohvali, da je ujel poseben (»intimen«) trenutek.
Končno želijo ljubitelji glasbe in oboževalci spoznati tudi pravega »človeka« za fasado.
Slika 7.10: Sunrise Avenue na koncertu na ZFR v Bochumu 27. avgusta 2012. Koncentriran-obtežen izraz obraza kitarista razkriva, s kakšno strastjo se tukaj izvaja glasba. Nikon D4 z 1,4/85-mm-Nikkor. 1/1000 sekunde, zaslonka 2,5, ISO 2500. Prednost zaslonke (samodejno časovno prednost).
(Fotografija © 2012: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 7.11: Igranje bobnov je težko, znojno delo. Še posebej, če sedite neposredno pred (vročo) lučjo. Dejstvo, da glasbeniki kljub temu igrajo z vso vnemo, pogosto dokazuje izraz na obrazu. Izraža strast, ki jo umetniki vložijo v svojo glasbo. Nikon D800 z 2,8/70-200-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 180mm. 1/400 sekunde, zaslonka 4,0, ISO 800.
(Fotografija © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
7,5 Ohranžnost stika s umetnikom
Portretni posnetki (še posebej za slike znanih osebnosti, kot so glasbeniki) delujejo najintenzivneje, ko oseba neposredno gleda v kamero. Za gledalca slike je videti, kot da ga glasbenik gleda. Neposreden pogled v kamero je torej srečen naključje, ki ga vsak koncertni fotograf enako veselo kot hektično sprejema (tak pogled kljub temu nikoli ne traja več kot delček sekunde).
Vendar je treba nujno preprečiti, da bi poskušali priklicati neposreden pogled, na primer z mahanjem umetniku na odru ali z drugimi dejanji, da bi pritegnili pozornost, saj takšno vedenje moti in zmede glasbenike. Če to začasno prekine popolno izvedbo koncerta ali kako drugače moti, se mora fotograf spopasti s varnostjo (če motnje opazijo).
Slika 7.12: Ponavljajoče se presenečenje je, ko posamezni glasbeniki gledajo v mojo kamero. Ta pogled ima neko osebno noto, s tem pa tudi neposredno gleda v oči kasnejšega gledalca slike. Presenečen-zadovoljen obrazni izraz tega umetnika je posledica tega, ker sem za ta koncert uporabil svoj prefinjeno lakiran Nikon D4 skupaj z ustrezno pobarvanim objektivom (fotografije so na voljo na www.pimpyourcam.de). Nikon D4 s 1,4/85-mm-Nikkor. 1/1600 sekunde, zaslonka 2,0, ISO 2500.
(Foto © 2012: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 7.13: Pevec Roger Hudgson na svojem koncertu v Admiralspalastu v Berlinu 14. maja 2013. Glasbeniki na odru morajo vedno znova vzpostaviti neposreden stik z občinstvom, da vidijo reakcije. Pogosto se zgodi, da pogled posameznih fotografov zadene. Canon EOS-1D X s EF 2,8/400mm. 1/250 sekunde, zaslonka 2,8, ISO 2.500.
(Foto © 2013: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Nasvet: Če se vam ponudi priložnost, da vas eden od glasbenikov gleda v kamero, ta trenutek nujno posnemite, tudi če vsi "sestavni deli" slike niso popolni. Bolje je, da je del slike nekoliko neuspešen ali osvetlitev neoptimalna, kot zamuditi priložnost za sliko, na kateri zvezda neposredno gleda v vašo kamero.
7,6 Fotografiranje med uporabo meglice
Megla in osvetlitev neizogibno sodita skupaj na koncertih. Treba se je zavedati: Luč v prostoru, ki je brez prahu in megle, ni vidna (še ne, dokler svetloba ne pade na predmet). Fotogenični svetlobni žarki, ki so tako značilni za koncerte, jih ne bi bilo, če ne bi tudi meglenke(v) opravile svojega dela. Šele takrat svetloba pride pravilno do izraza! V praksi to pomeni, da smo fotografi res odvisni od megle (za imeti učinkovito osvetljene odre), hkrati pa moramo paziti, da megla ne povleče pred glasbenike in nam prepreči jasen pogled nanje.
Slika 7.14: Blackmail na koncertu 12. julija 2013. Portret pevca v zadnjem trenutku: Ko se začne megla in se postavi pred člane skupine, smo fotografi lahko samo čakali - dokler se megle ne razpustijo. Tu sem komajda še lahko naredil nekaj posnetkov, dokler mi megla ni zameglila jasnega pogleda. Običajno zamenjava pevca v skupini pomeni težave z odobritvijo pri oboževalcih. Drugače pri Blackmail: Pevca Mathias Reetz je del skupine že od leta 2010 in skupina (»Nemška najbolj znana skrivnostna Indie Rock«; ustanovljena 1994) je bolj živa kot kdajkoli prej, kot je dokazala na uspešnem festivalu na prostem Bochum Total- poleti 2013! Nikon D800 z 2,8/70-200-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 200mm. 1/320 sekunde, zaslonka 5,6, ISO 800.
(Foto © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
7,7 Pokažite izvor lučnih snopov
Kot že omenjeno, bi bila svetlobna predstava na koncertu brez takšnega pomena v okviru koreografije, če ne bi istočasno uporaba megle omogočila vidnost lučnih snopov. Fotografije, na katerih so sicer večinoma vidni lučni snopi, vendar ne kažejo izvora luči, delujejo "nedodelano" in "nepopolno".
Gledalec slike (podzavestno) pričakuje, da bo na fotografijah poleg lučnih snopov videl tudi reflektorje kot izvorne točke luči. Pri oblikovanju svojih slik bodite pozorni na to!
Slika 7.15: Izgleda grdo, če lučni snopi niso upodobljeni iz svojega izvora (svetilke). Če so odrezani, delujejo moteče. Seveda nikoli ne moremo upodobiti vseh reflektorjev kot izvorne točke lučnih snopov; vendar jih vsaj pri najpomembnejših (močnejših) poskusite upodobiti. Nikon D3S z 2,8/24-70-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 28mm. 1/500 sekunde, zaslonka 2,8, ISO 5.000. Prednost zaslonke (avtomatika za čas) z merjenjem eksponometra s točkovno merilno metodo.
(Foto © 2010: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
7,8 Slikarska kompozicija (tudi) usmerjena proti lučem
Kdor želi dokumentirati ne le koncert, ampak ga tudi ustvarjalno oblikovati, se ne more izogniti razmišljanju, na katerem mestu bi morali biti posneti posamezni člani skupine. Za to ni vedno potrebno zapustiti lastnega položaja. Pogosto je že majhna sprememba kota snemanja dovolj, da se umetnika na primer posname neposredno pred eno od lučnih snopov.
Te majhne spremembe perspektive (navadno je dovolj lateralnega premika trupa ob ohranitvi točke snemanja) so tem bolj učinkovite, čim bliže je glasbenik, ki ga je treba posneti, postavljen na odru pred nami.
Če je osoba, ki jo je treba fotografirati, bolj oddaljena, pa so spremembe našega stališča potrebne.
Slika 7.16: H-Blockx (tu s pevcem in ustanoviteljem skupine Henning Wehland pred lučnim snopom) na koncertu 31. avgusta 2010 na ZFR v Bochum/Wittenu. Nikon D3S z 2,8/24-70-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 70mm. 1/640 sekund, zaslonka 2,8, ISO 6.400.
(Foto © 2010: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
7.9 Ne pozabite na skupinsko fotografijo benda
Ni ravno enostavno izvedljivo, vendar skorajda nujno je, da vse člane benda ujamete na (skupinski) fotografiji.
Pogosto so na fotografijah za tisk fotografirani le "voditelji" ali "voditeljice" bendov. Na tem mestu v fotografskem jarku, neposredno pred zvezdo, vedno vlada gneča in guranje pri boju za najboljši položaj za fotografiranje.
Vendar pa imajo fotografije celotnega benda svojo posebno vrednost; in to ne le, kadar gre za nove zasedbe. Poskusite torej, na vsakem koncertu vsaj enkrat posneti uspešno (celotno) skupinsko fotografijo!
Oblikovno je to vedno izziv, saj posamezni glasbeniki običajno niso postavljeni v vrsto na urejen način (izjema na primer: Kraftwerk; a tudi mnoge fantovske in dekliške skupine, pri katerih plesna koreografija zahteva določen red med nastopom).
Slika 7.17: Veliko skupin ima 1 do 2 najpomembnejša člana, medtem ko se drugi glasbeniki občasno menjajo (primer: BAP). Običajno je dovolj, če fotografirate vodjo benda. Fotografije drugih članov benda (ali gostujočih glasbenikov) navadno ni mogoče prodati (uredništvom ipd.). Vendar pa obstajajo tudi bendi, pri katerih bi morali poskusiti fotografirati vse člane; po možnosti na eni sami fotografiji zbrani. The Temptations (tukaj na koncertu v Berlinu 2. novembra 2007) nedvomno spadajo mednje, tudi če njihova prvotna zasedba iz ustanovnega leta 1960 že dolgo ne obstaja več. Na evropski turneji leta 2007 so bili med drugimi Otis Williams (kot edini ustanovni član), Ron Tyson Terry Weeks, Walter Herndon in Bruce Williamson. The Temptations so bili leta 1999 sprejeti v Dvorano slave vokalnih skupin.
(Foto © 2007: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Slika 7.18: Ko se člani skupine gibljejo tako hitro kot pri Culcha Candela (tukaj na njihovem koncertu 20. avgusta 2011 na festivalu v šotoru Ruhr v Bochum/Witten), ni ravno enostavno posneti fotografije, na kateri so prikazani vsi 6 člani benda (in to še čim manj prekriti od drugih glasbenikov/plesalcev). Njihova trenutna zasedba vključuje Johnnyja Stranga, Itchybana, Larsita, gospoda Reedooa, Don Calija in DJ Chino (na fotografiji vidimo ga v ozadju v desno). Nikon D3S s 4,0/24-120-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 24mm. 1/400 sekunde, zaslonka 4,0, ISO 3.200.
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Opomba: Na mnogih koncertih se bend ob zaključku poslovi tako, da se med seboj objamejo in se postavijo skupaj pred občinstvo. Idealna tema za fotografijo celotnega benda. Vendar bo v večini primerov (npr. na "brezplačnih in na prostem" festivalih) mogoče fotografirati le zadnje pesmi. Običaj pri koncertih je še vedno, da lahko fotografi fotografirajo samo med prvimi tremi pesmimi.
7.10 In ne pozabite tudi na bobnarja
En član benda je pogosto pozabljen s strani fotografov: bobnar! To je verjetno zato, ker ves čas med koncertom sedi za svojim "bobnarskim bobnom" in za razliko od drugih članov benda nima možnosti, da bi se postavil v ospredje na odru. Bobnarji delajo osredotočeno in učinkovito svoje delo – večinoma brez "predstave" (razen impresivnih bobnarskih solaž).
Večina jih je fotogeničnih – v polnem fizičnem naporu – zato morate pri fotografiranju na koncertu vedno paziti tudi na te pomembne člane benda.
Slika 7.19: Bobnarji so med najmanj fotografiranimi člani benda. Nič čudnega, saj se skoraj vedno "skrivajo" na zadnjem koncu odra. Tu sem lahko ujel bobnarja Samija Osala iz Sunrise Avenue (finske rock skupine, ki ima v repertoarju tudi pop pesmi in balade) v polnem delu (koncert 27. avgusta 2012). Nikon D4 s 1,4/85-mm-Nikkor. 1/250 sekunde, zaslonka 2,2, ISO 3.200. Prednost zaslonke (avtomatika časa).
(Foto © 2012: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
