10 Poobdelava
Slika 10.1: Fotografija prikazuje bobnarja na koncertu Milow 1. septembra 2011. Po osnovni varnostni kopiji (in arhiviranju) je potrebno narediti izbor najboljših fotografij. Te je nato treba nekoliko obdelati in opremiti z oznakami.
Šele nato jih je mogoče shraniti ločeno in so na voljo za objavo (upamo: za prodajo). Nikon D3S s 4,0/24-120-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 70 mm. 1/200 sekunde, zaslonka 4, ISO 1.600.
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
10.1 Varnostna kopija in arhiviranje
Preden si ogledam fotografije ali izberem izbor, je najprej potrebna varnostna kopija (in arhiviranje) originalnih datotek, ki so običajno pri koncertnih fotografih RAW datoteke (zaradi težavnih svetlobnih pogojev je RAW format najbolj smiseln, ker se iz posnetkov največ lahko „izvleče“). Šele ko so vse fotografije pravilno (in dvojno) shranjene, začnem z izborom.
Za varnostno kopiranje obstajajo različni sistemi. Sama preferiram dvojno varnostno kopiranje na dveh različnih RAID sistemih („StudioRAID Blueline“ na eni strani in „myRAID“ na drugi strani, oba s strani Certon Systems; na primer na voljo na www.calumetphoto.de), ki sta ločena prostorsko. Redundanca, ki izhaja iz te metode, služi varnosti podatkov, saj če je en sistem RAID ukraden ali uničen v požaru, so vse moje pomembne fotografije še vedno na voljo na drugem sistemu.
Slika 10.2: Za moje tekoče varnostno kopiranje uporabljam RAID sistem „Studioline“ podjetja Certon Systems (RAID = „Redundant Array of Independent Discs“ = redundanten niz neodvisnih diskov). Sestavljen je iz 8 diskov, od katerih lahko istočasno odpove do 2 diskov (in vendar ostanejo vsi podatki varno shranjeni). Sistem je zasnovan kot NAS (Network Access Storage), kar pomeni, da lahko prek omrežja nanj dostopajo tako zaposleni kot tudi na primer stranke prek spleta z vsega sveta. Za preprečevanje zlorab in nedovoljenega dostopa se lahko ustvarijo mape z dovoljenji za dostop.
Zame je ta rešitev veliko bolj privlačna (in varna) kot shranjevanje pomembnih podatkov v abstraktnem „oblaku“ (torej pri računalniškem centru neznane lokacije po svetu).
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Fotografi naj svoje fotografije shranijo po preverjenem vzorcu, ki jim omogoča, da jih hitro najdejo, ko so potrebne (na primer za prodajo reviji o glasbi). Za to so najbolj primerni podatkovne zbirke. To pa velja le za najboljše, izbrane fotografije. Vse fotografije s fotoshootingov je najbolje shraniti kronološko, na primer po vzorcu:
…
2013-04-22 - David Garrett - Koncert - Berlin
2013-05-16 - Eros Ramazzotti - Koncert - Berlin
2013-06-08 - Depeche Mode - Intervju - Berlin
2013-06-09 - Depeche Mode - Koncert - Berlin
2013-06-16 - Staatsoper für Alle - Koncert - Berlin
2013-07-12 - Blackmail - Koncert - Bochum
…
Tako je že iz kazala razvidno, o kakšnih posnetkih dejansko gre. Razvrstitev je zaradi predhodnega datuma nujno kronološko naraščajoča. Tisti, ki imajo poleg tega svoje najboljše, izbrane in obdelane fotografije shranjene v podatkovni zbirki, so optimalno pripravljeni za vse namene uporabe, saj je na ta način arhiviranje učinkovito izvedljivo in potrebne posnetke je mogoče hitro najti.
Slika 10.3: Izbrane najboljše fotografije dodatno shranimo v podatkovno zbirko, da jih je mogoče hitro najti ob iskanju strank. Za to je potrebna profesionalna označba oziroma označevanje, saj se na podlagi ključnih besed kasneje ustrezno filtrira iskanje. Violinist David Garrett na koncertu v Filharmoniji v Berlinu 22. aprila 2013. Canon EOS-1D X s EF 2,8/300mm. 1/250 sekunde, zaslonka 4,0, ISO 4.000. Ročna nastavitev svetlobnih parametrov. Izbrana način merjenja osvetlitve: merjenje s piko.
(Foto © 2013: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
10.2 Izbira fotografij
Številni fotografi storijo napako, da hitro izberejo fotografije; najbolje takoj po koncertu, ko so vtisi še sveži. Ta pristop je povsem upravičen, če hitrost odloči o prodajnem uspehu; na primer pri tiskovnih fotografi, ki morajo istega večera še poslati izbor fotografij lokalnim dnevnim časopisom, da se lahko naslednji dan že objavi fotografija skupaj s poročilom o koncertu v časopisu. Za vse druge koncertne fotografe pa velja načelo, da bi moralo med posnetki in izborom fotografij miniti vsaj ena noč (še bolje: 24 ur). Tako bo izbira fotografij nekoliko „objektivnejša“, vsaj s malo več oddaljenosti.
Abbildung 10.4: To fotografijo sem izbral, ker menim, da mi je uspelo narediti za ta koncert „značilno“ fotografijo umetnika. Jan Delay poje, skače, je ekstravagantno oblečen in demonstrativno stoji v ospredju, medtem ko se skupina v ozadju odstrani. Seveda obstajajo podobne fotografije; a ta je ena mojih 5-zvezdičnih favoritov. Jan Delay na svojem koncertu 20. avgusta 2010 na festivalu pod šotorom Ruhr v Bochumu/Wittnu. Nikon D3S s 2,8/24-70-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 24 mm. 1/1000 sekunde, zaslonka 3,5, ISO 3.200. (Foto © 2010: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Kateri program se uporablja za selekcijo, je v bistvu nepomembno. Uporabljam most Adobe.
Skupno je skoraj vse programske opreme za izbiro fotografij, da jim lahko dodelimo prioritete; na primer z dodelitvijo barv ali z zvezdicami. Priporočljivo je, da ocenite v prvem koraku vse najboljše fotografije s tremi *** zvezdicami, še vedno pri srednji velikosti pogleda.
V naslednjem drugem prehodu, kjer so prikazane samo še fotografije s tremi zvezdicami *** ali več, bodo boljše iz prvega prehoda ocenjene bodisi s štirimi zvezdicami **** ali najljubše kar s petimi zvezdicami *****. Tiste fotografije, ki so nekoliko slabše od povprečja fotografij ocenjenih s tremi zvezdicami ***, se spustijo z dodelitvijo dveh zvezdic ** in izginejo iz prikaza (ker so prikazane le fotografije, ki imajo tri zvezdice *** ali več).
Na koncu si v naslednjem prehodu ogledate vse fotografije v velikem pogledu, ki ste jih v prejšnjem prehodu ocenili s štirimi **** ali z petimi zvezdicami ocenili. Sedaj bi morali vse fotografije, ki se bodo urejene in dodane v prodajo, oceniti s petimi zvezdicami. S to postopno sistematično metodo dosežete, da s pomočjo primerjav najdete najbolje uspele tudi iz zelo podobnih fotografij/motivov. Poleg tega obdržite pregled nad številom najboljših fotografij na koncertu in koliko fotografij je bilo izbranih za nadaljnjo obdelavo.
Slika 10.5: Včasih je težko odločiti se; veliko posnetkov je podobnih, razlikujejo se samo v niansah. Zato je včasih smiselno, skoraj kot v "študiji", več fotografij združiti v kolaž. Tu sem našel zanimivo, da je bil bobnar skoraj enako osvetljen (z naravno svetlobo), medtem ko se je ozadje barvno večkrat spreminjalo. Nikon D800 z 2,8/70-200-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 100 mm. 1/320 sekunde, zaslonka 3,5, ISO 800.
(Fotografija © 2013: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
10.3 Nasveti za obdelavo slik
Koncertna fotografija je običajno obravnavana kot dokumentarna fotografija. To je zato, ker večino objav izkoncertnih poročil doseže. Zato je smiselno, bralcem (časopisov in revij) ponuditi pristno, nezmanipulirano slikovno gradivo.
.
V tem primeru se bo obdelava slike opravila zelo subtilno. Nastavitve svetlosti in kontrasta bodo optimirane, preveč močni barvni odtenki (pogosto nastali zaradi neugodne svetlobe reflektorjev) bodo izločeni.
Pogosto je potrebna tudi zmanjšanje šuma, saj je veliko koncertnih fotografij posnetih z visoko občutljivostjo na svetlobo (ISO 3.200 in več). Zmanjševanje šuma služi temu, da zmanjša moteči slikovni šum, da se lahko tehnično brezhibne (ali vsaj boljše) fotografije.
Slika 10.6: Camera Raw ponuja možnost izvajanja zmanjševanja šuma pri razvoju RAW datotek. Ta funkcija je cenjena s strani mnogih koncertnih fotografov, ker zaradi relativno šibke svetlobne razmere na večini koncertov moramo nastaviti občutljivosti ISO pogosto na 3.200 ISO ali več, da bi lahko fotografirali kolikor toliko brez zameglitve (brez stojala!). Tu je prikazano zmanjševanje šuma na eni izmed mojih fotografij (za boljšo presojo učinka pri pregledu slike 100%, glej naslednjo stran).
(Fotografija © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 10.7: Culcha Candela 20. avgust 2011 na festivalu Zeltfestival Ruhr. Nikon D3S z 4,0/24-120mm Nikkor, pri uporabljeni goriščni razdalji 24 mm. 1/500 sekunde, zaslonka 4,0, ISO 3.200.
(Fotografija © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 10.8: Udo Lindenberg na koncertu v Berlinu 15. oktober 2008. Popravki na najboljših (izbranih) fotografijah so nujni. Vsaj svetlost in kontrast bi morali preveriti in po potrebi prilagoditi. Nato je potrebno izostreno slikanje (z uporabo Photoshopa: Filter>Scharfzeichnungsfilter>Unscharf maskieren), preden se slike objavijo. Vendar bodite pozorni, da s škarjanjem ne pretiravate in da je to zadnji korak pred oddajo slike!
(Fotografija © 2012: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Spreminjanje barvnosti slike se lahko brez skrbi šteje tudi za dopusten poseg, brez da bi posnetek izgubil avtentičnost. Še posebej dnevne časopisi so v preteklosti objavljali fotografije v črno-beli barvi. Potem ko so se večina časopisov preusmerila na barvni tisk in zdaj vse strani predstavijo v barvi, se je to sicer spremenilo; toda črno-bele fotografije so še vedno "in" in priljubljene med mladimi in starimi.
Vendar se je treba zavedati, da vsi posnetki ne delujejo enako v črno-beli barvi; pri nekaterih ima barvnost prevelik vpliv na to, ali slika deluje ali ne. Druge slike pa so veliko izrazitejše v črno-beli barvi, zato je vsak fotograf pozvan, da svoje koncertne fotografije preuči, ali so med njimi takšne, ki bi bile po potrebi boljše sprejete pri gledalcu.
Slika 10.9: Tukaj je tri primere iste slike: Zgornja slika prikazuje original. Ni popravljena, barve rdeče in modre v ozadju imajo močan signalni učinek. Na prvi pogled bi verjetno rekli, da so barve pri tej sliki nujne za vizualni učinek. Po odstranitvi barvnosti (tu preprosto opravljeno z popolno zmanjšanjem nasičenosti barv) nastane črno-bela slika (sredina), ki v primerjavi z originalom deluje bolj dolgočasno, bledo (in prav barvito). Pri neposrednem primerjavi bi verjetno vsak izbral original. Vendar v procesu obdelave slike ima spretnost obdelovalca tudi veliko vlogo. Kot je dobro vidno na tem primeru, preprosto zmanjšanje nasičenosti barv, da se dobi črno-bela slika, ni vedno optimalno. Dodatni/drugotni koraki obdelave so potrebni, če želite, da slika deluje. Tu sem se odločil, da črno-belo fotografijo obarvam s toplejšim tonom, tako da sem jo pobarval v sepia barvah (spodnja slika).
Ko to primerjam z originalom, mi je zdaj veliko bolj všeč, saj močne barve rdeče in modre zdaj manj odvračajo pozornost od pevca. Slika je zdaj bolj primerna nežni glasbi Milow-a kot barvita originalna slika. Koncert Milow-a 1. septembra 2011. Nikon D3S s 1,4/85mm Nikkor. 1/160 sekunda, zaslonka 2,2, ISO 1.250.
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 10.10: V programu Photoshop sem shranil standardno zaporedje ukazov za pretvorbo barvnih fotografij v sepijo. To ne samo prihrani čas, ampak tudi zagotavlja, da večina mojih pretvorjenih fotografij v sepijo med seboj ustreza. Če vsakič individualno prilagajamo sepijo, se lahko zgodi, da fotografije delujejo preveč različno in ne ustrezajo med seboj. Kljub temu pa si še vedno pustim možnost, da se toniranje v posameznih primerih spremeni - na primer, če nisem stoodstoten zadovoljen s standardnim zaporedjem ukazov za to. Možnost v programu Photoshop, da shranjujemo (in poimenujemo) zaporedja urejanja pod Dejanja, je velika pomoč pri urejanju več fotografij (npr. za stranko), da jih čim bolj enotno uredimo.
V nekaterih posameznih primerih pa so nadaljnje obdelave slik povsem upravičene ali celo koristne, če načrtujemo objave, ki se ne nanašajo na določen koncert ali določenega umetnika (torej "nepristranske").
Slika 10.11: Običajno se mi je upiranje spreminjanju mojih fotografij zelo gnusilo. Hitro se vidimo pri takšnih učinkih. Včasih pa so abstraktne slike potrebne, ki se sicer ujemajo s temo "glasba", vendar jih ne želimo individualno pripisati glasbeniku ali skupini. Ogled s fotoaparatom Nikon D3S z objektivom 4/24-120mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 105mm. 1/200 sekunda, zaslonka 4,0, ISO 2.500. Ročna nastavitev ekspozicijskih parametrov.
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 10.12: Tukaj mi je bila zelo všeč mozaik efekt, potem ko sem dodatno spremenil barve fotografije. Posebej pri uporabi filtrov v programu Photoshop pa morate paziti, da teh učinkov ne uporabljate preveč pogosto. Poleg tega je smiselno, da teh učinkov ne uporabljate vedno z enakimi nastavitvami, ampak individualno za vsako fotografijo preverite, katera kombinacija parametrov prinaša najboljši učinek. Skupina Sunrise Avenue na koncertu 27. avgusta 2012. Nikon D4 z 1,4/85mm Nikkor. 1/640 sekunda, zaslonka 2,5, ISO 2.500. Prednost zaslonke (časovna avtomatika).
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 10.13: Sprva sem bil fotograf v črno-beli. Z večinoma poljubnimi barvami mnogih fotografij nisem vedel, kaj naj počnem; redukcija na črno-belo (ali včasih tudi sepijo) po mojem mnenju mojim fotografijam daje močnejši in zanimivejši pomen. Tako sem nekoč, še v analogni dobi, ko se je fotografiralo s filmom, odkril "križanje" fotografij (diapozitivni film se ekspozira in nato razvije kot negativni film, v C41 namesto E6).
Rezultat je bil, potem ko sem našel filmsko občutljivost, primerno za moje namene, da so bile fotografije veliko bolj polne barv, z močnejšimi kontrasti. Tudi v digitalni fotografiji to deluje: Z uporabo ukazov Nasičenost barv in krivulje ravni je mogoče ustvariti fotografije, ki so "svetleče pisane" in zaradi kontrastov skorajda grafično delujejo.
Zgornja fotografija prikazuje originalno sliko. V prvem koraku sem sliko ožji, tako da sem odrezal kos z spodnjega roba; prav tako sem zelo močno povečal nasičenost barv posnetka, da sem dobil živahne barve (glej sredinsko sliko). Skupina Wir sind Helden na koncertu 25. avgusta 2011. Nikon D3S s 1,4/85mm Nikkor. 1/250 sekunda, zaslonka 3,5, ISO 2.000. Ročna nastavitev ekspozicijskih parametrov.
(Foto © 2011: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
Slika 10.14: Za nadaljnjo abstrakcijo in doseganje skorajda grafičnega učinka sem v drugem koraku znatno povečal kontraste slike s pomočjo krivulje ravni v programu Photoshop.
Opomba: Možnosti obdelave in spreminjanja fotografij so, še posebej pri uporabi programa Photoshop, skoraj neomejene. Vendar pazite, kako naj se uporabljajo vaše fotografije. Preveč močna obdelava ali spreminjanje lahko nasprotujeta namenu avtentičnega koncertnega poročanja.
Vendar če se fotografije razstavljajo v galerijah in gre za umetniški izraz samih fotografij ter manj za prikazane glasbenike, so spremembe, kakršne koli že, seveda primerno orodje za fotografa, da izrazi svoj pogled.
Usmerjanje glede na namen objave je dobro sredstvo za odločitev, koliko obdelave slike je dovoljeno in potrebno.
10.4 Predstavitev
Tisti, ki svoje fotografije razstavljajo javnosti, naj razmislijo, da jih predstavijo na čim bolj "eleganten" način. Okvir okoli fotografije (v programu Photoshop ga ustvarite prek dejanja delovne površine) ima enako funkcijo kot v analognem času paspartu.
Ta "dodatni trud", potreben za elegantno predstavitev fotografij, se vsekakor splača. Fotografije tako delujejo bolj izvrstno, kakovostno.
Če nameravate uporabiti besedilo (na primer ime fotografa) na fotografiji ali paspartuju, je priporočljivo, da izberete nevtralno "barvo" (črno, sivo ali belo) ali barvo, ki je tudi prisotna na sliki.
Slika 10.15: Da se beli okvir ("nadomestek za paspartu") loči od belega ozadja papirja, sem robove poudaril še z barvo (v programu Photoshop: uporaba zelo mehkega čopiča, ki le "potegne" robove). Koncert Jana Delaya s skupino 20. avgusta 2010 na festivalu v šotoru Ruhr. Nikon D3S s 2,8/24-70-mm-Nikkor pri uporabljeni goriščni razdalji 70 mm. 1/1250 sekunde, zaslonka 3,5, ISO 3.200. Prednost zaslonke (avtomatika časa).
(Foto © 2010: Jens Brüggemann – www.jensbrueggemann.de)
10.5 Označevanje z besedami
Če fotografije posredujemo v komercialne namene, zlasti profesionalnim distributerjem (uredništva, slikovne agencije ipd.), je pomembno, da pomembne informacije o vsebini fotografije ne manjkajo.
V koncertni fotografiji to vključuje na primer: ime nastopajoče skupine, ime umetnika, ki je v ospredju fotografije, kraj dogodka in kraj nastopa (na primer "Olimpijski stadion Berlin"), datum in čas posnetka, posebnosti (na primer "zadnji koncert s svojo skupino, preden jo je zapustil") ter seveda ime avtorja fotografije in druge informacije o avtorskih pravicah (npr. pri objavah navedbo ne samo imena fotografa, ampak tudi spletni naslov).
Poleg tega je lahko koristno navesti tudi številko bančnega računa, da imajo komercialni distributerji bančne podatke za nakazilo licenčnin (poleg računa, če ta morebiti ne prispe).
Slika 10.16: Ključne besede pomagajo pri iskanju slik za določene namene. Zgornjo fotografijo je mogoče zlahka najti, kadar se iščejo fotografije na temo žive glasbe, koncertov, klasične glasbe, nastopov na odru itd. In tudi na temo "slepih" bi bila zgornja fotografija glede na označevanje prednostno izbrana. Na primer v zvezi z objavo o slepih umetnikih v časopisnem prispevku. Andrea Bocelli 15. maja 2013 na koncertu v Filharmoniji v Berlinu. Canon EOS-1D X z EF 2,8/300mm. 1/200 sekunde, zaslonka 4,0, ISO 3.200. Prednost zaklopa (avtomatika zaslonke). Izbrana metoda merjenja osvetlitve: sredinsko osredotočeno integralno merjenje. (Foto © 2013: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Opomba: Označevanje z besedami pomaga hitro najti slike, ki ustrezajo iskani temi. Pri tem pa naj bodo navedene le smiselne ključne besede. Nekateri (koncertni) fotografi so nekoliko preveč radodarni pri dajanju ključnih besed, kar vodi v to, da se fotografije pogosto pojavljajo pri iskanju, vendar redko dejansko ustrezajo temi. S tem lahko hitro pokvarimo dobre odnose s strankami, zato naj bi bila izbira ključnih besed res premišljena in ustrezna vsebini slike.
Slika 10.17: Tolkalec Martin Grubinger na koncertu v Filharmoniji v Berlinu 11. aprila 2012. Pri pisanju tega vadnika so mi besede mojega kolega Sven Darmerja v informacijah o datoteki v Photoshopu zelo pomagale, saj brez njih ne bi poznal vseh imen glasbenikov. Canon EOS-1D Mark IV z EF 2,8/300mm. 1/160 sekunde, zaslonka 2,8, ISO 1.600. Prednost zaklopa (avtomatika zaslonke). Metoda merjenja osvetlitve: sredinsko osredotočeno integralno merjenje.
(Foto © 2012: DAVIDS/Sven Darmer – www.svendarmer.de)
Želim vam vedno "dobre luči" in veliko čudovitih koncertov!
Jens Brüggemann, aprila 2014
