Del 12: Nadzor sledenja med dolgim ekspozicijah
Šibki nebesni objekti na nočnem nebu zahtevajo dolgo časovno ekspozicijo. Tudi če se v dobi digitalne fotografije namesto ene zelo dolge ekspozicije naredijo več krajših posnetkov, ki se nato seštejejo s programsko opremo za obdelavo slik, avtomatsko sledenje astronomski montaži ni dovolj natančno, da bi zanesljivo proizvedlo ostre fotografije pri uporabi dolgega goriščne razdalje optičnih sistemov.
V teh primerih je potrebno med ekspozicijo nadzirati delovanje montaže in po potrebi korigirati. Ta postopek se imenuje nadzor sledenja ali v novi terminologiji "Vodenje", dejavnost pa kot "vodnjenje". Ko ta proces izvaja posebna kamera, se imenuje sledilna kamera ali "avtovodilnik". Nadzor sledenja postane potreben, kadar se kljub motoričnemu sledenju montaže znotraj želene časovne ekspozicije zvezda ne zabeleži natančno pikasto, ampak malce zamegljeno.
Vzroki za to netočnost so lahko različni:
• Mehanska izvedba montaže ne ustreza zahtevam
• Montaža ni bila zadostno poravnana (glejte Del 9 priročnika za astrofotografijo in slikarstvo neba "Uporaba astronomskih montaž")
• Hitrost motoričnega sledenja ne ustreza natančno hitrosti vidnega vrtenja neba
• Prizemsko delovanje zračne atmosfere (atmosferska refrakcija) povzroča, da zvezde niso stoodstotno na mestu, kjer bi morale biti
• Gibi v sistemu, kot na primer blago nagnjen okular med ekspozicijo
• Periodična napaka vijačnice, ki jo vsaka vijačnica proizvaja v primerjavi z zobnikom, ki ga poganja med eno vrtenjem
• Neenakomernost zobnika, ki ga poganja vijačnica
Čeprav lahko veliko točk vplivate s skrbno postavitvijo, ostajata vsaj zadnji dve omenjeni točki problematični. Vsaka mehanika, pa naj bo še tako dobra in ustrezno draga, bo imela najmanjše odstopanja od idealnega stanja, kar se prej ali slej odraža na dolgih ekspozicijah. Enostaven izračun pokaže, kakšno natančnost sledenja je teoretično treba doseči.
Predpostavimo za primer teleskop s 1500 mm goriščno razdaljo, na katerega je priključen digitalni fotoaparat z izmenljivimi lečami. Velikost slikovnih pik senzorja prevzamemo z 5,7 mikrometra, torej 5,7 tisočink milimetra, kar na primer velja za Canon EOS 400D ali EOS 1000D. Predpostavimo še, da zračna nestanovitnost premakne mesto zvezde za štiri ločne sekunde (1 stopinja = 60 ločnih minut = 3600 ločnih sekund), kar ustreza dobrim do povprečnim razmeram v Nemčiji.
To pomeni, da med ekspozicijo zaradi valov zraka vsaka zvezda tvori ploščico premera štiri ločne sekunde. Zvezde torej ne moremo slikati ostrinše.
Zdaj je treba izračunati, kakšen kot predstavlja ena slikovna pika na senzorju. To storimo s spodnjo formulo.
Formula za izračun podrobnega kota Alfa slike. "L" je v tem primeru dolžina stranice piksla, "f" pa je goriščna razdalja. Obe vrednosti morata biti navedeni v isti enoti (tukaj metri).
Za ta primer smo določili razmerje povečave 0,8 ločnih sekund na slikovno piko. Ploščica zvezde bo torej imela premer pet pikslov (kar ustreza 4 ločnim sekundam) na senzorju. Sedaj določimo toleranco, ki jo želimo dopustiti, preden lahko govorimo o malce zamegljeni zvezdni sliki. Predlagam, da je presenetljiv odstopanje 20 odstotkov še sprejemljivo. Vse, kar je več kot teh 20%, naj velja kot zamegljenost. Ta toleranca je dokaj velikodušno dana toleranca.
Na levi popolno zvezdni sliki pri optimalnem vodenju. Na desni zvezda, ki je malce popačena in katere dolga os presega kratko za 20 odstotkov.
Z prikazom zvezde s petimi piksli premera ustreza 20 odstotkom ravno ena piksla toleranca. To pomeni, da se v času ekspozicije lahko sledenje od idealnega stanja oddalji za pičlih 0,8 ločnih sekund. 0,8 ločnih sekund je 2,2 desettisočin stopinje (kot opomnik: Polna Luna ima približno 0,5 stopinje vidnega premera!). Ta izračun lahko poudari, kakšen izziv predstavlja vodenje pri dolgih goriščnih razdaljah in poudari potrebo po nadzoru sledenja.
Nadzor sledenja v praksi
Kot že omenjeno, obstajata dva osnovna načina nadzora sledenja, ročno in z avtomatskim vodilnikom.
1. Ročni nadzor sledenja
Med ročnim nadzorom sledenja se uporablja križno okular, v središču katerega je postavljena zvezda. Opazovalec med celotno časovno ekspozicijo vzdržuje "vodilno zvezdo" v pogledu in skrbi, da se ne odmakne iz središča križa. Če je zaznana odstopanje, se zvezda takoj ponovno usmeri na začetno mesto z uporabo smerne tipke na upravljalniku montaže.
Če se glavni daljnogled uporablja kot objektiv za fotografiranje, je treba za nadzor sledenja uporabiti drug teleskop, imenovan "vodilni teleskop" ali kratek "vodilnik". Vodilnik je nameščen skupaj s glavnim daljnogledom na isti montaži in poravnan več ali manj vzporedno. Absolutna vzporednost ni potrebna. Nasprotno: Veliko vodilnih teleskopov je pritrjenih v tako imenovane opornice, ki vodilnik med dvema objema z vsakimi tremi ročnimi vijaki pritisnejo. Z vrtenjem ročnih vijakov se vodilnik lahko glede na glavno cev premika v nekaterih mejah. Namen te ureditve je, da je vedno mogoče najti dovolj svetlo vodilno zvezdo, saj ne vsaka motivacija na nebu vsebuje svetla zvezda v slikovnem polju.
Za ročni nadzor sledenja potrebujete naslednje stvari:
• a) Glavno daljnogled
Kakovost slike ni pomembna, zato je za vodnik primerno tudi cenovno ugoden daljnogled. Pomembno je, da ni prekratek. Idealen je takrat, ko je goriščna razdalja dvojna glede na goriščno razdaljo posnetka. Z uporabo leče Barlow (sistem leč, podoben telekonverterju) lahko podaljšate učinkovito goriščno razdaljo vodnika. Izvleček očesa vodnika mora biti stabilen in ne sme majati, saj sicer potrebna natančnost sledenja ne bo dosežena.
• b) Nitno križno okular
Enostavni modeli imajo dva niti pod kotom 90 stopinj; za nadzor sledenja so koristni predvsem modeli z dvojnim nitnim križem, pri katerih vodilna zvezda v svojem centralnem položaju ne izgine za nitmi. Paziti morate, da je osvetljeno. To pomeni, da je nitno križno oko osvetljeno z rdečo LED-svetilko, ki jo napajajo baterije, tako da je vidna tudi pred temnim nočnim nebom. Osvetlitev je običajno zatemnljiva.
Pri enostavnem nitno križnem okularju (levo) prekriva nit križa vodilno zvezdo. Okular z dvojnim nitnim križem (desno) preprečuje to situacijo.
Nitno križno okular z zatemnljivo osvetlitvijo (rdeča puščica). Gumbne baterije znotraj napajajo rdečo LED-svetilko z potrebno napetostjo:
• c) Možnost montaže za glavni daljnogled
Vodnik mora biti čim bolj stabilno pritrjen na glavni daljnogled. Vrtenja med časom osvetlitve bi ogrozila nadzor sledenja. Eleganten način so že omenjene sponke za glavni daljnogled. Postopek: Najprej usmerite glavni daljnogled z nameščeno kamero na nebesni motiv. Po potrebi optimizirajte želeni izrez s premikanjem kamere v izvleku očesa. Nato opravite vse potrebne nastavitve na kameri. Sledi osredotočanje, za katerega je treba po potrebi usmeriti na svetlo zvezdo blizu izbranega nebesnega izreza.
Po usmerjanju preverite izrez, kar je olajšano pri slabo osvetljenih objektih z vzorčno osvetlitvijo z minuto osvetlitve, pri čemer se izogibajte nadzoru sledenja. Šele nato premaknite glavni daljnogled z nitno križnim okularjem v sponke za glavni daljnogled, dokler v sredini nitnega križa ni dovolj svetla zvezda. Nato okular v svojem ovoju zavrtite, dokler se oba niti popolnoma ujemata smeri gibanja dveh osi montaže (os ur in deklinacije). Hitrost gibanja motorjev na krmiljenju nastavite približno na 16-kratno hitrost in montažo gibajte okrog ure v obe smeri. Okular je treba zavrteti toliko časa, dokler se vodilna zvezda premika po niti v nitno križnem okularju.
Pogled skozi nitno križno okular z vodilno zvezdo (levo). Smer gibanja montažnih osi je označena z svetlo modrimi puščicami. Z vrtenjem okularja v izvleku očesa se doseže, da se smer gibanja ujema s križem (desno).
Nato z motorji montaže vodite vodilno zvezdo v sredino nitnega križa in nato znova zmanjšajte hitrost motorjev, najbolje na enkratno (1x) ali polovico (0,5x) hitrost zvezde. Nato si natančno zapomnite, kateri gumb na krmiljenju je treba pritisniti, da zvezda teče levo, desno, gor in dol, da lahko neposredno in ciljno kompenzirate morebitne odmike v centru nitnega križa. Po krajši vaji bi moral biti dosežen ta stanje. Nato je čas: Zagon osvetlitve. Po odprtju zaklopa fotoaparata je treba vodilno zvezdo stalno opazovati.
Če se premika iz sredine nitnega križa, takoj pritisnite pravi gumb na krmiljenju, da ga spet pripeljete v sredino. Pri montažah z dobrimi lastnostmi sledenja se lahko zgodi, da korektivnih gibov ni treba pogosto izvajati, pri montažah z relativno natančnim pogonom pa so morebitne korekcije potrebne lahko v intervalih le nekaj sekund. Takrat postane ročni nadzor sledenja delovna naloga, ki zahteva visoko raven koncentracije v daljšem časovnem obdobju.
Štirje ključni gumbi na krmiljenju montaže za ročni nadzor sledenja. Z njimi lahko zvezda v okularju premikate v vse smeri, da izravnate zaznane odmike v vodilni zvezdi.
Zaradi visoke povečave nitnega križnega okularja in dolge goriščne razdalje glavnega daljnogleda so celo najmanjše odstopanja od idealnega stanja vidna, preden privedejo do črtnega prikaza zvezde pri posnetku. To pomeni, da vsako majhno odstopanje vodilne zvezde od njenega centralnega položaja v sredini nitnega križa takoj ne pokvari slike. Kljub temu je seveda smiselno takoj odzvati na opazovano netočnost z ustreznimi korektivnimi gibi. Šele po koncu osvetlitve se smetenje sledenja lahko konča.
Če nameravate posneti več posnetkov, lahko med posnetki vsakič naredite kratek premor za sprostitev oči. Z nekaj vaje in izkušenosti vam lahko ročni nadzor sledenja omogoči tudi dolge čase osvetlitve, medtem ko je kamera priključena na teleskop z dolgo goriščno razdaljo. Praktično neizogibne nelogičnosti pri montažah med motoričnim sledenjem kompenzira tehnika ročnega nadzora sledenja, tako da so zvezde na posnetku idealno prikazane v obliki točk. Največja smiselna čas osvetlitve pri uporabi digitalnih fotoaparatov DSLR je približno 15 do 20 minut, odvisno od modela fotoaparata. Ročni nadzor sledenja čez tak časovni interval je lahko naporen. Pazite zato na udoben pogled v nitno križno okular in prijetno višino pogleda, če je mogoče. Za mnoge nebesne objekte ni dovolj le en posnetek s taksim časom osvetlitve. Potrebno bo narediti več posnetkov, ki bodo pozneje združeni (glejte št. 16 serije "Astro- in nebeške fotografije": "Obvladovanje elektronskega slikovnega šuma").
Nasvet: Trgovci ponujajo kot nadomestek za glavni daljnogled t. i. Off-Axis-Guider. Ta naprava je nameščena med daljnogledom in kamero ter vsebuje majhno ogledalo, ki svetlobo zvezde odmakne daleč od optične osi, zunaj vidnega polja kamere, za 90 stopinj. Teoretično je tako mogoče glavni daljnogled uporabiti tudi kot vodnik med osvetlitvijo. Na žalost je kakovost slike večine daljnogledov zunaj osi zelo slaba, tako da čiste slike vodilne zvezde ni mogoče videti. Poleg tega je iskanje vodilne zvezde s Off-Axis-Guiderjem mučna izkušnja in pogosto se konča s tistim, da morate nenamerno spremeniti izbrani izrez slike, da sploh najdete vodilno zvezdo. Tudi v takem primeru je položaj upogibanja pogosto neudoben, včasih dosegljiv le z napori. V takšnem položaju se ročni nadzor sledenja spremeni v telesno mučenje.
Zato odsvetujem nakup in uporabo Off-Axis-Guiderja.
2. Samodejno sledenje
Natančneje povedano, je ročno sledenje precej neumno opravilo. Hitro se oblikuje prepričanje, da bi bilo to delo mogoče avtomatizirati s tehničnimi instrumenti. Dobra novica je: deluje, in sicer s posebnimi digitalnimi kamerami, imenovanimi "avtogajderji". Slaba novica: rešitve plug-and-play ne obstajajo v področju avtogajdinga, kar pomeni, da priklapljanje in priključenje kablov nikakor ni dovolj, da bi avtogajderja spodbudili k izvajanju pričakovanega.
Pri avtogajdingu se okular za niti zvezd vodilnega teleskopa nadomesti z vodilno kamero (avtogajderjem).
Pričakovati je začetno fazo, v kateri še ne nastajajo astrofotografije, ampak je treba najprej pripraviti avtogajderja na delovanje z uporabljeno montažo. Za to bodo morda potrebne ur ali celo noči brez izkušenj! Tehnično delovanje avtogajdinga je naslednje: Uporablja se posebna digitalna kamera ali video- ali spletna kamera kot avtogajder. Senzor teh kamer je običajno zelo majhen, število slikovnih pik nizko. Na senzor avtogajderja je projicirana zvezda, katere položaj določa programska oprema. Senzor avtogajderja se redno odčitava v kratkih intervalih, zvezda pa se ponovno natančno izmeri.
Če se vodilna zvezda oddalji od svojega prvotnega položaja, je programska oprema sposobna z upravljanjem motornih enot montaže izvesti protigibanje in tako zvezdo spet pripeljati na njeno ciljno pozicijo. Za to je potrebno povezati avtogajderja ali računalnik s kablom s krmiljenjem montaže. Krmiljenje montaže mora imeti tudi avtogajdski vmesnik, torej priključno možnost.
Primer povezave (schematicno). DSLR je povezan z računalnikom preko USB kabla (temno rdeča, 2). Avtogajder za prenos slike uporablja dodaten USB vmesnik računalnika (modra, 3). Da programska oprema vodiča izvaja popravne premike montaže, je potreben še en kabel (rdeč, 1), v tem primeru serijska povezava (COM1). Ker sodobni prenosniki pogosto nimajo več serijskih vmesnikov, je potreben USB-serijski adapter. Glede na uporabljeno montažo in uporabljen avtogajder se lahko povezava razlikuje od te sheme.
To, kar se sliši v teoriji precej trivialno, se v praksi izkaže za precej zahtevno nalogo. Začne se s tem, da vmesniki avtogajderjev niso standardizirani in je najprej treba poskrbeti za ustrezni kabel. Pin osvetlitev tudi ni določena, kvazi standard je združljivost z avtogajderjem "SBIG ST-4", označenem na primer kot "avtogajdski vmesnik z združljivostjo ST-4".
Avtoprisluškovanje vmesnika montaže (desno) z ustreznim kablom za avtogajderja (levo).
Ta krmilnik (levo) ima popolnoma drugačen priključek za avtogajder in zato zahteva drug kabel (desno):
"Samostojni avtogajderji", naprave, ki delujejo brez povezanega računalnika, so komaj še na voljo na tržišču. Običajno je delovanje možno samo z računalnikom (na terenu pa s prenosnim računalnikom). Vzpostavitev zajema naslednje korake:
a) Poiskati vodilno zvezdo v vodilnem teleskopu in jo s pomočjo niti v središče vidnega polja.
b) Vstavljanje avtogajderja namesto niti v središče vidnega polja.
Tukaj se uporablja "Lunar-Planetary-Imager" od Meade kot avtogajder. Za podaljšanje goriščne razdalje vodilnega teleskopa je v uporabi Barlow leča s petkratnim podaljškom.
c) Nastavitev ostrenja vodilne zvezde preko programske opreme avtogajderja na prenosniku.
d) Izbor nizke hitrosti motorja na krmiljenju montaže (npr. hitrost ene zvezde).
e) Postavitev vodilne zvezde približno v središče polja slike.
f) Zagon "kalibracijskega postopka" programske opreme za vodenje, ki premika motorje montaže v vse smeri, določi smer gibanja vodilne zvezde in na ta način "nauči", kako mora krmiliti montažo, da odstopi vodilno zvezdo v želeno smer.
Ekran programske opreme "MaxIm DSLR" (http://www.cyanogen.com) med kalibracijskim postopkom. Pred zagonom je bila zvezda na položaju, ki ga označuje leva, zelena puščica. Med kalibracijo se obe osi montaže zaporedno premikata motorično v eno smer (modre puščice) in nazaj. Po tem je zvezda ponovno bolj ali manj na svojem izvirnem mestu (desna, zelena puščica). Da se ne vrne natanko na izvorno mesto, je kriv zobniški zdrs (zračnost). Po kalibraciji programska oprema ve, katere gibe mora izvesti, da odstopi vodilno zvezdo v želeno smer.
g) Zagon funkcije avtogajdenja: Če so bili vsi koraki pravilno izvedeni, avtogajder hitro zaporedoma posname eno sliko za drugo, odvisno od izbrane časa izpostavljenosti. Optimalni čas izpostavljenosti je med dvema in petimi sekundami in je odvisen predvsem od svetlosti vodilne zvezde.
Ne sme biti preveč osvetljena, da se prepreči zasičenost senzorja avtogajderja na mestu vodilne zvezde. Po drugi strani pa mora biti dovolj jasno prikazana, da programska oprema lahko natančno določi njeno pozicijo.
Prekratki čas izpostavljenosti predstavlja nevarnost, da bo vodilna zvezda zaradi zračne vrtince odstopila in vodila poskušala slediti tem "tresenjem". Predolgo časovno izpostavljanje prepreči vodiču možnost, da se hitro odzove na nenadno pojavljanje nepravilnosti v sledenju montaže.
Programska oprema po vsaki posamezni ekspoziciji z natančnostjo podpikslov določi položaj vodilne zvezde in lahko tako odreagira na najmanjše odstopanja od ciljne pozicije. Zato je pri vodenju z avtogajderjem zadostna krajša goriščna razdalja vodilnega teleskopa. Če ima vodič polovično goriščno razdaljo glavnega teleskopa, je pri optimalnem delovanju avtogajderja to povsem dovolj.
Če programska oprema zazna premik vodilne zvezde, preko pogonskih motorjev montaže usmerja v nasprotno smer in s tem kompenzira netočnost sledenja. Po zagonu funkcije vodenja je treba sistemu približno minuto časa, da doseže stabilno stanje.
V tem procesu opazujemo zaslon, ki prikazuje odstopanja vodilne zvezde bodisi kot zaporedje številk ali grafično. Če se odstopanja gibljejo v pričakovanem obsegu, se lahko začnejo posnetki.
Prikaz zaslona programske opreme MaxIm med vodenjem. Zgoraj desno je prikazana trenutna slika posnete vodilne zvezde skupaj s prečko. Spodaj graf prikazuje ugotovljena odstopanja vodilne zvezde od svoje ciljne pozicije v obeh smereh.
Na žalost v okviru vadnice ni mogoče izdelati še bolj natančnega korak za korakom navodila, saj se postopek glede na uporabljeno kamero za avtomatsko vodenje lahko razlikuje v podrobnostih. Zato je treba upoštevati navodila za uporabo posameznih modelov kamer.
Kljub temu nekaj splošnih nasvetov za uspešno avtomatsko vodenje:
a) Mnogi avtoguiderji delujejo samo ali vsaj bolje, če jih namestite tako, da so smeri premikov opornih osi usklajene s pikselnimi vrsticami in stolpci.
b) Točko kalibracije, ki je navedena zgoraj pod f), je treba ponoviti, kadar se teleskop obrne na drug predel neba.
c) V mnogih primerih je treba znotraj programske opreme določiti, v koliko sekundah naj avtoguider med postopkom kalibracije premakne osi, preden se ponovno določi položaj vodilne zvezde. To obdobje je treba prilagoditi tako, da se zvezda ne premakne iz senzorske površine, hkrati pa doživi dovolj močno spremembo položaja, da programska oprema lahko enoznačno določi smer in da morebitno valjanje v gonilniku ne vpliva preveč. Idealno bi bilo, da bi bila vodilna zvezda s pomočjo postopka kalibracije iz sredine senzorja premaknjena v bližino roba senzorja.
Z uporabo dveh polj „Čas kalibracije“ v programu MaxIm določimo, koliko sekund naj programska oprema med postopkom kalibracije poganja motorje montaže:
d) Programska oprema številnih avtoguiderjev vsebuje številne parametre za optimizacijo vodenja. Pomemben dejavnik je „agresivnost“. Določa, ali se ob zaznavi zdrsa vodilne zvezde že v naslednjem koraku poskuša vodilno zvezdo vrniti na prvotno mesto ali pa je programska oprema poskuša približati ciljni vrednosti z manjšimi koraki. Pri previsoko nastavljeni agresivnosti se lahko sistem prevrne in vodilna zvezda nenehno nihata okoli ciljne vrednosti zaradi prekomernih odzivov. Če je prenizka, lahko vztrajajoči zdrs v eno smer komajda kompenzira. To pomeni, da je treba s praktičnimi izkušnjami najti srednjo vrednost, ki je odvisna od lastnosti uporabljene montaže in goriščne razdalje vodilnega teleskopa.
Nastavitev „agresivnosti“ v modulu za vodenje v programu MaxIm. Vrednost „8“ pomeni, da se zaznano odstopanje vodilne zvezde od ciljne pozicije že v naslednjem koraku korigira za 80 odstotkov. Sto odstotno korekcijo pogosto spremlja prevračanje sistema.
Katere kamere so primerne za avtoguiderje?
Kdor išče avtonomni avtoguider, ki deluje brez povezanega računalnika, ima za novo napravo dejansko le eno izbiro: Baader LVI-SmartGuider, http://www.baader-planetarium.de/sektion/s21/s21.htm.
„LVI SmartGuider“ je avtonomni vodnik, ki ne potrebuje računalnika za delovanje.
Ne smemo pozabiti, da gre za novo predstavljen izdelek za katerega še ni trdnih praktičnih izkušenj. Trenutno ne morem priporočati ali odsvetovati uporabe te naprave.
Naslednji avtoguiderji zahtevajo računalnik za delovanje:
Alccd ALccd 5 Avtoguider http://www.astrolumina.de
Imaging Source: DMK 21AU04.AS in drugi modeli, videomoduli http://www.astronomycameras.com.
DMK videokamera podjetja ImagingSource. V paketih za astrofotografe je priložen adapter za teleskop (zgoraj desno), vendar vključuje programske opreme za uporabo kamere kot avtoguiderja.
SBIG ST-402ME: CCD kamera http://www.sbig.de
Meade DSI 2 Kamera za globoke nebesne objekte,
CCD kamera, različni modeli http://www.meade.de
„Deep Sky Imager PRO II“ podjetja Meade je CCD kamera za astrofotografije, vendar je njen senzor v primerjavi s senzorjem DSLR majhen. Tisti, ki jo želi uporabiti kot avtoguider, se lahko veseli, saj je potrebna programska oprema priložena v paketu.
Pred nakupom teh modelov kamer je treba razjasniti, kateri kabeli in predvsem katera programska oprema so morda dodatno potrebni za uporabo kot avtoguider. Kot prednost teh kamer je, da ne delujejo samo kot avtoguiderji, ampak tudi kot kamere, zlasti za fotografije planetov (glejte epizodo št. 14 serije „Astro- in nebesne fotografije“: „Slikanje planetov s spletno kamero“) koristne službe.
Klasična avtonomna vodnika sta modela SBIG ST-4 in SBIG ST-V, ki se žal ne proizvajata več. Kot nakup rabljenih izdelkov sta oba močno priporočljiva!
Na voljo le še kot rabljen izdelek: SBIG ST-4, star, vendar trpežen samostojni avtoguider. Šestmestni prikaz je enostavna uporabniška izkušnja, ki je na začetku zelo nenavadna.
Primeri posnetkov
Za zajem kegljastega zvezdnega kopice "Messier 13" v ozvezdju Herkules na senzor Canon EOS 450D je bilo potrebno šest metrov goriščne razdalje. Zaslonka je bila izpostavljena deset minut pri ISO 400. Vodeno je bilo s pomočjo vodičnega daljnogleda in kamere SBIG ST-4-Autoguider.
Ta fotografija Orionove meglice je bila posneta s Canon EOS 400D, ki je bila predelana za astrofotografijo. Skupni čas izpostavljenosti je bil ena in pol ure pri ISO 800. Goriščna razdalja je bila 600 milimetrov pri zaslonki 1:6,0. Namesto vodičnega daljnogleda je bila uporabljena 300-milimetrska fotoobjektiv, na katero je bilo mogoče povezati kamero SBIG ST-4-Autoguider.
Tudi ta slika Galaksije Andromeda je bila posneta z predelano EOS 400D. Objektiv je bilo lečasto teleskop z odprtino le 60 milimetrov in goriščno razdaljo 350 milimetrov. Bilo je izpostavljeno eno uro in 40 minut pri ISO 400. Zaradi pomanjkanja vodiča je bilo ročno opravljeno sledenje s pomočjo vodičnega daljnogleda z navojnim križem.
