Upravljanje z barvami v programu Adobe InDesign je ključnega pomena za ustvarjanje enotnih in profesionalnih oblikovanj. Z uporabo funkcij, kot so barvna polja, barvne skupine in izbira barvnih načinov (CMYK, RGB, Pantone), lahko dosežeš natančne in dosledne rezultate. V tem vodiču ti bom korak za korakom pokazal, kako ustvarjati, shranjevati, prilagajati barve in jih učinkovito uporabljati v svojih projektih. Začnimo in osvojimo osnove upravljanja barv v InDesginu!
Barve v InDesginu upravljaš preko okna z barvnimi polji. Hitro ga odpreš z kontrolno ploščo ali preko menija Okno>Barva (kratkotipka F5).
Tukaj najprej vidiš nekaj standardnih barvnih polj. Za ustvarjanje nove barve klikni na dnu okna z barvnimi polji na Novo barvno polje. Vedno mora biti izbrana neka barva, saj je gumb sicer neaktiven.
Kopija trenutno izbranega polja bo nato ustvarjena.
Z dvojnim klikom na to kopijo nato odpreš možnosti barvnega polja, kjer lahko izvedeš dodatne nastavitve.
Pri delu z InDesignom je pomembno najprej razlikovati med dokumenti za prikaz na zaslonu in tistimi za kasnejši izpis v ofsetnem tisku. Po tem se določi tudi uporabljeni barvni prostor.
Zasloni prikazujejo barve z uporabo barvnega načina RGB, ki temelji na aditivnem mešanju barv. Pri tem se barve rdeča, rumena in modra mešajo s po 256 stopenjami (8 biti) na kanal, kar ustreza teoretičnemu številu 16,7 mio. odtenkov barv. Če vse vrednosti postaviš na 0, dobiš črno, če jih postaviš na 256, dobiš belo.
Pri tiskanju dobiš belo, če barvo odvzameš - zato govorimo o subtraktivnem mešanju barv.
Stopnje se oblikujejo z uporabo različno velikih raster pik v barvnih kanalih Cyan (C), Magenta (M), Yellow (Y) in Black - v tiskarski tehniki imenovani kot ključna barva (angleška Key). Kratica za barvni prostor je torej CMYK.
Ta barvni prostor je bistveno manjši od RGB barvnega prostora, ki ga prikazuje zaslon. Zato je mogoče, da pride do razočaranj, če se dokumenti, predhodno obdelani v RGB barvnem prostoru, kasneje izpišejo v ofsetnem tisku. Vendar je to najcenejša oblika skoraj realističnega prikaza barv v tisku in z ustreznimi barvnimi profili tudi nadzorljiva.
Kljub temu obstajajo situacije, ko ta barvni prostor ne ustreza zahtevam stranke, ki je morda izbrala hišne barve iz lestvice dragih barv, kot so HKS ali Pantone, ki jih enostavno ni mogoče učinkovito prikazati v štiribarvnem tisku. Primer je oranžna, ki v štiribarnem tisku vedno malce umazano izgleda. V tem primeru je barvo v ofsetnem tisku treba preprosto dodatno natisniti kot peto dragoceno barvo (kar seveda povzroči dodatne stroške). Dokument bo imel potem pet barvnih kanalov.
Zato, ko obarvaš elemente v svojem InDesign dokumentu, moraš najprej pri ustvarjanju novega barvnega polja odločiti, ali naj bo to procesna ali točkovna barva. Nato moraš najprej odločiti, ali novo barvno polje dobi lastno ime ali preprosto uporablja uporabljene barvne vrednosti kot ime (potem moraš označiti kvadratek).
V polju vrsta barve (kot je opisano zgoraj) se razlikuje med procesno in točkovno barvo.
Za oba tipa lahko v spodnjem polju barvni prostor izbereš med RGB- in CMYK barvnim prostorom. Odvisno od tega boš imel na voljo tri ali štiri barvne nastavljalnike. Z vklopljeno predogledom lahko takoj po vlečenju nastavjalnikov ali vnašanju konkretnih vrednosti po pritisku na tabulator takoj vidiš učinke na označenem objektu.
Poleg barvnih prostorov RGB in CMYK so na voljo tudi barvne knjižnice v padajočem seznamu barvnega prostora. Za tiskanje v Evropi najbolj pogoste so HKS- (K za premazane in N za nepremazane papirje) in Pantone lestvica. Za odtenke teh lestvic obstajajo natisnjeni barvni ventilatorji z vsemi odtenki na premaznem in nepremaznem papirju.
Barve sami so tiskarni dostavljene že pripravljene in dodatno tiskane poleg barv euroskale s dodatno tiskarsko ploščo. V primeru, da se res zahteva dodatna dragocena barva, je v polje vrsta barve točka vneseno HKS ali Pantone in spodaj ustrezen odtenek iz knjižnice.
Če se barva iz ene od teh knjižnic dobro ujema tudi za štiribarni tisk (npr. HKS 14), so na voljo tudi procesni odtenki. Izbereš barvni odtenek iz procesne knjižnice, ki se nato pretvori v CMYK vrednosti in se razporedi na te štiri kanale, brez dodatnega kanala zanj.
V nadzorni plošči obstaja gumb za izbiro površine in gumb za izbiro konture elementa, preko katerih lahko dostopate do barvnih polj, ki so ustvarjena v dokumentu. Če je predmet že označen, bo pobarvan z izbrano barvo.
InDesign označuje barvna polja s simbolom za barvni tip (proces ali celoten) in barvni prostor (RGB ali CMYK).
Za intuitivno mešanje barv lahko uporabite tudi izbirnik barv. Odpre se po dvojnem kliku na polja za polnjenje in konturo v nadzorni plošči.
Tukaj lahko določite barvni obseg z vnosom vrednosti v ustrezna polja. Odvisno od tega, v katerem območju se nahaja kazalec, lahko kliknete na gumb nad njim, da dodate polje RGB, Lab ali CMYK barve v paleto.
Pogosto barve niso uporabljene s 100%, temveč z nižjo vrednostjo. Takrat govorimo o odtenku. Za to obstaja v polju barvnih polj zgoraj enakoimensko polje. S klikom na majhno puščico desno od odstotkov lahko to nastavite s potegalko brez stopenj.
Če želite ta odtenek prenesti na več predmetov, je lažje ustvariti svoje polje za odtenek, kot pa vsakič ročno vnašati vrednost. Za to kliknite na meni palete zgoraj desno in iz kontekstnemnija izberite Novo polje za odtenek.
Tukaj lahko zdaj uredite odstotne vrednosti posameznih kanalov. S klikom na OK se dodajo barvnim poljem nova polja za odtenek na podlagi obstoječih barvnih polj.
Če se kasneje spremenijo vrednosti tega polja za odtenek, se spremenijo tudi v povezanih poljih za odtenek.
Poleg barve in odtenka lahko predmeti označeni tudi s prelivom. Za to je na voljo orodje za poliv, vendar je bolj smiselno ustvariti lastno polje za preliv, če želite več predmetom dati enak videz.
To je mogoče preko menija palete v polju barvnih polj. Izberite iz kontekstnega menija vnos Novo polje za preliv.
Najprej tem poljem določite pomenljivo ime. Nato v polju Vrsta izberite, ali naj bo preliv linearen ali radialen.
Nastavitve v naslednjih poljih so možne šele po kliku na drsnike prelivne črte. Sedaj lahko določite barvno shemo za barvo drsnika, torej RGB ali CMYK, ali pa dostopate do že ustvarjenih barvnih polj.
Z desnim drsnikom prelivne črte označite začetno točko preliva in ji prek zgoraj navedenih možnosti določite želeno barvo. To pomeni, da nadomestiti standardno belo barvo za začetno točko preliva s tisto, ki ste jo izbrali zdaj. Analogno je treba standardno črno barvo za konec preliva zamenjati z želeno barvo.
Z enim klikom na OK se ustvari novo polje za preliv. Za kasnejše spremembe v zvezi z vrsto (linearna ali radialna), z kotom, ki ga mora linearni preliv dobiti, ali za nastavitev začetka ali konca preliva ali za obrat smeri preliva odprite polje za preliv (Meni Okno>Barva) in uredite nastavitve.
Še nekaj o maksimalnem barvnem nanosu: Črne površine, ki so sestavljene iz samo 100% črne barve, dajejo v tisku bolj zbledel videz. Zato se za čisto črno dodajo tudi druge barve. Optimalen rezultat dosežete z naslednjimi vrednostmi:
• Črna: 90%
• Cian: 85%
• Magenta: 70%
• Rumena: 40%
Dejstvo, da Črna dobi samo vrednost 90%, ima tiskovne razloge: S tem se izboljša sprejem barve v naslednjih tiskarskih delih. Skupni barvni nanos ne sme preseči 300%, pri nujnih naročilih, kjer ni časa za sušenje barve, pa ne sme presegati 260%.
Te vrednosti so pomembne le za dokumente, namenjene tiskanju. Pri tistih, ki so namenjeni za zaslon, ta omejitev ne velja. Tako lahko čisto črno barvo na zaslonu enostavno nadomestite s standardno barvo križcev, ki je sestavljena iz 100% CMYK.
Spodaj je primer razlike:
Hitra preverba za barvni nanos in uporabljene barve omogoča InDesign s prikazom separacij. Označiš to nadzorno ploščo prek menija Okno>Izhod ali preko bližnjice Shift+F6. Tam v polju Pogled preklopiš na separacije. Sedaj bo tvoj kazalec miške postalo merilno orodje, saj bodo v nadzorni plošči prikazane vrednosti posameznih barvnih kanalov in skupni barvni nanos, ko s kazalcem pokažeš na objekt.
Če ugotoviš, da se poleg štirih barvnih kanalov za Evroskalo v dokumentu, namenjenem tisku, pojavijo še druge barve, ponuja InDesign še eno izjemno orodje: Upravitelja barv za tisk. Slednjega lahko prek menija palete separacijskega prikaza pokličeš ali preko barvnega polja.
Polni barvi na voljo je ikona, ki se razlikuje od procesnih barv. Če želiš, da se ta barva reproducira v štiribarvnem tisku (pri digitalnem tisku to na primer ni mogoče drugače), lahko InDesignu naročiš, da se barva pri izhodu pretvori v vrednosti procesnih barv.
Če obstajajo dodatne polne barve v dokumentu, lahko označiš tudi polje Vse polne barve pretvori v procesne barve s kljukico. Tako nič ne bo pozabljeno. Vendar pa morda želiš, da se določena barva vseeno reproducira kot dekorativna. Barve same ostanejo nespremenjene v barvni paleti, le pri izhodu se pretvorijo.
Če si ustvaril niz barv v dokumentu, ki se bodo pozneje uporabljale tudi v drugih dokumentih, jih lahko shranite kot lastne knjižnice. Odpreš barvno polje, označiš ustrezne barve in izbereš v meniju palete možnost shrani barve.
Nato poišči mapo po želji in dodeli ime datoteke. Knjižnica bo shranjena v formatu Adobe Swatch Exchange (*.ase) in bo na voljo tudi drugim dokumentom po uvozu (prek naloži barve v meniju palete).
